Preprosta zdravila za zdravljenje osmih bolezni našega duha

Požrešnost, lenoba, poželenje itd. so razvade oz. bolezni duha, ki negativno vplivajo na naše življenje in ga vodijo v napačno smer. Lahko se zgodi, da jih ne moremo ustaviti, saj "prevzamejo" tudi naša dejanja.

V delu Obrazi molitve – gre za eseje o oblikah molitve in duhovnega branja – Robert Cheaib predlaga nekaj vaj za premagovanje razvad na krščanski način.

Prvo izmed bolezni je treba obravnavati skozi zmernost, predvsem pa z blaženostjo lakote in žeje po pravičnosti (razumljene kot svetost) in kot globoko željo po Bogu, saj zmernosti ni mogoče doseči brez izkušnje ljubezni, ki napolnjuje.

Avtor se spominja, da "ne moremo čudno gledati, kako zaljubljenci pozabijo jesti, saj vse svoje bitje nasitijo s prisotnostjo drugega. Kdor je torej zaljubljen v Boga, ima srce polno Boga, ne potrebuje več patološke kompenzacije želodca, ki ga je vedno treba napolniti".

Zdravilo za slabost poželenja je v vztrajnosti. Toda vztrajnost ni sama sebi namen, prej vrlina, ki kaže veliko lepši cilj: pravo ljubezen. Zato želimo biti celota: ljubiti stoodstotno.

Čistost in prijateljstvo gresta z roko v roki. Čistost ni zaprtost, ampak svobodno srce, sposobno ljubezni in odnosa. Če se odpremo obrazom drugih, teh ljudi ne bomo več zlorabljali, ne bomo jih obravnavali kot predmete, ki so nam na voljo.

Če pornografija temelji na telesnosti, se njena ozdravitev zgodi prav s srečanjem obrazov. Srce je treba vzgajati za čistost, to pa hraniti z molitvijo in premišljevanjem ter z iskanjem zgleda pri svetnikih.

Zdravilo za pohlep je v revščini duha, v moči dati stvarem pošteno vrednost, v dobrodelnosti do revnih. Jezus ni imel odpora do vseh materialnih dobrin. Nasprotno, eden od vidikov njegovega poslanstva je bil izboljšati življenjske razmere najbolj prikrajšanih.

Pozorni moramo biti na srce in razumeti razloge za žalost ter na podlagi vzrokov iskati zdravilo. Če žalost izvira iz pohlepa, moramo delati na nenavezanosti na materialne dobrine. Če prihaja iz zavisti, se moramo izogibati primerjanju z drugimi.

V primeru, da je žalost posledica psihičnega in hormonskega neravnovesja, se ne smete sramovati poiskati strokovno pomoč. Kadar smo žalostni, to čustvo premagujemo z zahvalno molitvijo in z duhovnimi pesmimi. Pomaga tudi fizična aktivnost.

Jezi se je treba čim bolj izogibati. Ker pa v resnici to ni vedno mogoče, nam oseba z zelo eksplozivnim značajem svetuje: "Jezi se, a ne greši; ne dovoli, da sonce zaide ob tvoji jezi."

Ob tem je pomembna pomoč še izogibanje priložnostim za jezo ter poskus, da bi se najprej lotili bolj diplomatskih in prijateljskih sredstev ter se šele nato zatekli k jezi. Treba pa je poudariti, da tudi gibanje vpliva na čustva: včasih tek, hitra hoja ali druga telesna aktivnost veliko bolje sprostijo zakopano jezo kot prepir, ki prinaša posledice.

Ponižen človek se ne obremenjuje s svojimi napakami in ne obrača glave zaradi svojih zaslug. Prosi odpuščanje za napake, za zasluge in dosežke se zna zahvaliti izvoru vsega dobrega, ker ve, da brez Gospoda ne more storiti ničesar: to so zdravila za ozdravitev razvade ponosa.

Zdravilo za slabost lenobe so solze, ki vlažijo izsušeno srce. Ne gre za krik osvoboditve, ampak za sladek krik, ki ga ljudje, ki jih je obiskal Gospod po dolgem sušnem obdobju, dobro poznajo. Evagrij piše: "Če smo bili plen demona lenobe, moramo s pomočjo solz razdeliti svojo dušo na dva dela: na enega, ki tolaži, in na drugega, ki tolaži samega sebe."

Pontico nas vabi, da ponovimo vrstice psalmista: "Zakaj si žalostna, duša moja, zakaj se vznemirjaš v meni? Upaj v Boga: še vedno ga bom hvalil, On, rešitev mojega obličja in moj Bog." Z drugimi besedami, Evagrij predlaga, da se z Gospodovo besedo upremo negativnim mislim, ki jih prinaša lenoba.

Zdravilo za napuh je ponižnost. To pomeni slediti Kristusu, ki je krotkega in ponižnega srca, pomeni imeti njegove občutke v sebi, saj tisti, ki "kljub temu, da je bil Bog, se ni oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izničil, tako da je prevzel podobo hlapca in postal podoben ljudem."

Jezus se je popolnoma izničil, ker ve, da ga Oče ljubi in ker hoče tudi sam ljubiti. Zdravilo proti napuhu, zaradi katerega se umaknemo vase, je torej razdajanje.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.