Dramatična komedija, ki prinaša razmislek o vdovstvu

Septembra 2018 je papež Frančišek, ko je pozdravil 60 udeležencev mednarodnega srečanja posvečenih vdov v Vatikanu, spregovoril o tem, kako je lahko vdovstvo posebno težka izkušnja. "Nekateri, ki doživijo to izkušnjo, pokažejo, da znajo svojo energijo združiti v še večjo predanost svojim otrokom in vnukom. V tej izkušnji ljubezni pa najdejo novo vzgojno poslanstvo," je dejal papež.

A če vdovec nima otrok ali pa ko ti odrastejo, kje in kako najti motivacijo za življenje (predvsem v času žalovanja, ki lahko traja leta)? Prav tega se dotika tretja sezona serije After Life (Po življenju), humoristične serije, ki jo je napisal, režiral in v kateri igra Anglež Ricky Gervais, eden vodilnih zvezdnikov komedije današnjega sveta. Šest novih epizod je že na voljo na Netflixu.

After Life, ki je na sporedih že od leta 2018, predstavlja življenje Tonyja Johnsona, novinarja lokalnega časopisa v majhnem angleškem mestu Tambury. Tonyju po skoraj treh desetletjih zakona umre žena.

Depresiven in samomorilski vdovec preživi prvi dve sezoni (2019 in 2020) tako, da s svojim hudomušnim humorjem in neposrednimi odgovori odbija od sebe vse, ki jim je mar zanj. Ob koncu druge sezone umre še njegov oče, ki ga je obiskoval na kliniki.

V tretji sezoni, ki se premierno predvaja po enoletnem premoru zaradi pandemije, je edini razlog, da mora Tony zjutraj vstati iz postelje, da nahrani Brandyja, nemškega ovčarja, za katerega je novinar skrbel skupaj s pokojno ženo.

Vsak dan, ko gresta ven na jutranji sprehod, gresta Tony in Brandy do groba, kjer je pokopana njegova žena Lisa. Pes ni prisoten le v prizorih, ko Tony dela na uredništvu medija The Tambury Tribune. Ob večerih Tonyja vidimo v prizorih, ko se bori proti nespečnosti tako, da gleda videoposnetke svoje pokojne žene.

Psihologija izkušnjo žalovanja deli na pet stopenj: zanikanje, ko posameznik izgube ne sprejme; jezo, ko te bolečine ne more več zadrževati; pogajanje/barantanje, v iskanju nadomestkov za lajšanje trpljenja (v primeru našega lika je to rdeče vino); depresijo in na koncu še sprejemanje. To je proces, ki lahko za marsikoga traja leta.

V tretji in zadnji sezoni, kot napoveduje Netflix, Tony prehaja iz četrte v peto stopnjo. Emma, ​​medicinska sestra, ki je skrbela za njegovega očeta in s katero je Tony povezan že od druge sezone, mu obljublja, da ga bo rešila iz osamljenosti.

A ne bo ji lahko osvojiti srca glavnega junaka, ki še vedno povsod vidi svojo pokojno ženo in še vedno ne vidi možnosti, da bi se zapletel z drugo osebo (to bi po njegovem mnenju lahko omadeževalo to, kar je doživel v svojem zakonu).

Medtem ko piše članek v otroški onkološki bolnišnici, Tony sočustvuje z mladim fantom, ki tam leži, in mu obljublja, da ga bo obiskoval vsak dan v bolnišnici, dokler mu ne bo bolje.

V poznejšem prizoru ima glavni igralec razsvetljenje, ki označuje njegov prehod v stanje sprejemanja. "Mislil sem, da je brezbrižnost velesila. Prevarala me je. Skrb za stvari je tisto, kar je resnično pomembno. Bodite prijazni, poskrbite, da se drugi počutijo dobro. To je super moč in vsi jo imamo."

Sezona ponuja občutljivo razmišljanje o žalovanju in kratkosti življenja. Novinar v pogovoru z Anne, ki je izgubila moža in se s Tonyjem spoprijatelita na pokopališki klopi, priznava, da se boji, da bo njegova žena čutila strah, ko bo presegla duhovno raven, ali da v nebesih ne bi bilo angelov, ki bi jo sprejeli.

"A angeli so," prekine Anne v enem izmed lepih trenutkov, ki sestavljajo odličen scenarij serije. "Nimajo kril in ne živijo v oblakih, ampak nosijo oblačila medicinskih sester. […] Če hočeš biti angel, moraš to biti v življenju na zemlji. Bodi dober in delaj dobro."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.