Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Kljub temu, da je bila vsaka nadaljnja izguba otroka za Magdo Keler velik udarec, so prav najtežje preizkušnje utrdile njen zakon, jo naredile bolj občutljivo za trpljenje drugih in jo spodbudile k ustvarjanju in snemanju lastnih pravljic.
Makovo zrno (Makowe ziarenko) je pravljica o nesrečnih besedah, ki lahko ranijo kot bodalo. Ta zgodba naj bi otrokom in odraslim predstavila bolečino parov, ki se spopadajo s problemom neplodnosti. Ste jo napisali na podlagi lastnih izkušenj?
Namige, da je skrajni čas, da razmisliva o otroku, in vprašanja, kot je na primer "Kdaj se bomo končno lahko igrali z vnukom?", pogosto slišim ne le jaz, ampak tudi številne druge ženske v mojem okolju. Seveda ne trdim, da ljudje s tem želijo kaj slabega – gre prej za pomanjkanje ozaveščenosti. Makovo zrno je poskus pokazati, da obstajajo teme, ki zahtevajo izjemno obzirnost in veliko občutljivosti.
Včasih je bolje, da se o taki temi pogovorimo na štiri oči, namesto da jo izpostavimo javno. So pa tudi situacije, ko je najbolje molčati in se vzdržati kakršnihkoli vprašanj ali komentarjev. Nihče ni popoln – vsakemu izmed nas se vsaj vsake toliko časa zgodi, da reče kaj napačnega. Gre za empatijo. Včasih je bolje, da določene teme ne načnemo, kot pa da nezavedno vdremo v področje življenja, o katerem drugi ne želi govoriti, ker je tema iz njim znanih razlogov zanje izjemno težka in boleča.
Splav je tema, o kateri se ne znamo pogovarjati. Saj želimo dobro, a ne vemo, kaj bi rekli, zato se zatečemo k tolažbi ali zmanjševanju izgube.
Srečala sem se z različnimi odzivi bližnjih – nekateri so bili zelo empatični, drugi pa resnično niso vedeli, kako se obnašati. Najbolj so me bolele besede, kot so "Zagotovo je bil bolan", "Saj bo še drugi", "Bolje zdaj kot v naslednjem trimesečju" … Niti vrednotenje tega, kar se je zgodilo, niti zmanjševanje problema ne prinašata olajšanja trpljenja. In morebitni naslednji otrok nikoli ne bo zapolnil vrzeli, ki je v srcu nastala po izgubi prejšnjega.
Kako torej nuditi podporo in kaj reči, da bi resnično pomagali?
Predvsem bodite prisotni – brez spraševanja ali nepotrebnih besed. Ni nam treba vedno vedeti, kako se obnašati in kaj reči. Včasih iskren "Ne vem, kako ti lahko pomagam, toda vedi, da sem tukaj" popolnoma zadostuje. S tem nekomu, ki mu je srce razpadlo na milijon koščkov, damo priložnost, da pove, kaj najbolj potrebuje – pogovor, jok, deljenje spominov, ali pa morda ravno nasprotno izlet na drugi konec države in izolacijo od vsega, kar je težko in boleče.
Kaj je najbolj pomagalo vam?
Rešila me je molitev in živ odnos z Gospodom. Velika prelomnica je bil tudi obisk psihologa, ki pomaga ženskam po izgubi. Tam sem prvič slišala, da kljub temu, da trije izmed mojih otrok niso prisotni v fizični obliki, še vedno ostajam njihova mama.
Pisanje pravljic mi je pomagalo predelati težka čustva. Okrepilo me je dejstvo, da s tem, ko vse prelijem na papir, ne pomagam le sebi, temveč tudi drugim.
Podpora družine in prijateljev je v veliko pomoč v težkem obdobju po splavu. Vendar imam občutek, da ni nič manj pomemben človeški in empatičen pristop zdravnikov in medicinskih sester, s katerimi se ženska sreča v bolnišnici.
Kako je odnos z medicinskim osebjem potekal pri vas?
Prvega otroka sem izgubila zelo zgodaj v nosečnosti. Vendar to ne spremeni dejstva, da sem se neizmerno veselila dveh črtic na testu, novega življenja in viharja hormonov. Toliko bolj presenetljiv je bil zame hladen in ravnodušen odziv osebja. En trenutek prej se mi je podrl svet – izgubila sem prvega otroka in nikomur ni bilo mar. Pa tako malo bi bilo dovolj: prijazna beseda, gesta sočutja ali vsaj en prijazen pogled.
Dobro leto pozneje se je pojavilo veselje ob drugi nosečnosti …
Veselje je bilo veliko, še toliko bolj, ker je vse potekalo po načrtu. Nihče izmed nas niti v najbolj divjih sanjah ni slutil, da se lahko zgodi kaj slabega. Žal naju je med ultrazvočnim pregledom v 13. tednu, po katerem sva načrtovala, da bova veselo novico delila z najbližjimi – prav na moj rojstni dan – zdravnica obvestila, da otrokovo srce ne bije …
So vas v bolnišnici obdržali na opazovanju?
Poslali so me domov in rekli, naj pridem naslednji dan na pregled. Toda nihče nama ni povedal, kaj se lahko zgodi v naslednjih urah. Bila sva zmedena in pod stresom – v želji, da bi svoje misli okupirala s čim drugim, sva se znašla v kinu. Žal se je tam vse skupaj začelo. Toaleta v nakupovalnem središču ni kraj, kjer bi se poslavljali od ljubljenega otroka … Takoj, ko se je krvavitev ustavila, sva odšla v bolnišnico. Na srečo sva na urgenci naletela na čudovito in srčno zdravnico, ki nama ni le ponudila podpore, ampak mi je tudi konkretno pomagala.
Poseg je moral biti za vas težka izkušnja …
Spomnim se, da me v operacijski dvorani nihče ni o ničemer obvestil, kar je še povečalo mojo tesnobo. Za bolnišnične delavce rutinski postopek imobilizacije rok in nog, ko so me s pasovi čvrsto pripeli na ginekološki stol, me je popolnoma presenetil. Količina ekstremnih čustev, ki sem jih doživljala v tistem trenutku, je presegla moja najbolj divja pričakovanja. Dovolj bi bilo že, da bi mi zdravnik pojasnil, kaj se bo čez trenutek zgodilo in zakaj.
Tretjič so nekaj dni opravljali splav s pomočjo tabletk, ki so jih brez anestezije vstavljali skozi spekulum. Tretji dan se mi je zdelo, da tega ne bom več zdržala. Drugače bi bilo, če bi se borila za življenje otroka – v taki situaciji bi bila pripravljena na vse.
Toda v danih okoliščinah nisem razumela smisla doživljanja takšnega mučenja – duševnega in fizičnega. Spomnim se, da me je takrat pri življenju ohranjal rožni venec. Šele ko je bil maternični vrat zaprt, je zdravnik pokazal usmiljenje – odločil se je, da nima smisla podaljševati mojega trpljenja in tvegati sepse, in me napotil na poseg.
Ob tolikšnem trpljenju čutite hvaležnost. Se vam resnično zdi, da se imate za kaj zahvaliti?
S človeškega vidika bi bilo to nerealno, toda z Božjo pomočjo je uspelo. Po vsaki izgubi sem si skušala dati čas za žalovanje. Nisem hitela nazaj na delo z majhnimi otroki, nisem se skušala pretvarjati, da sem močna. Izpodrivanje travmatičnih dogodkov iz spomina je povzročilo, da se je bolečina vračala kot bumerang – pogosto v najmanj pričakovanem trenutku.
Kaj vam je v tem težkem času najbolj pomagalo?
Kljub prirojenemu optimizmu je bila to verjetno misel, da se nič ne zgodi brez razloga, da ima prav vse svoj smisel. "V vsaki situaciji se zahvaljujte," to so besede, ki me neverjetno navdihujejo. Tudi ko je življenje težko in ne razumem smisla tega, kar se dogaja, skušam v vsem videti dobro. Ne priporočam, da se osredotočate na lastno nesrečo! Namesto tega se je bolje obračati na hvaležnost. Še toliko bolj, ker težke izkušnje prej ali slej obrodijo sadove. To, kar sva prestala, je zelo okrepilo najin zakon, in čeprav ni vedno rožnat, čutiva zadovoljstvo, da sva krizo prebrodila s skupnimi močmi. Zaradi težkih izkušenj sva bolj občutljiva za trpljenje parov, ki se borijo s podobnimi problemi.
Čeprav nisva uspela pokopati svojih otrok, sem prepričana, da Maksio, Matilda in Marcelina močno posredujejo za naju v nebesih. Zavedanje, da so tam skupaj z mojo mamo, njihovo ljubljeno babico, ter vedno pripravljeni posredovati, me razveseljuje in mi daje moč.
Trdite, da ste lahko mama ne le v biološkem smislu, ampak tudi v duhovnem. Kaj vam to pomeni?
Plodnost je zame dajanje življenja in obstaja veliko načinov, kako to storiti. Plodnost se ne nanaša samo na telo, ampak tudi na duha. Ženski ni treba biološko spočeti ali roditi otroka, da bi postala mati. Deljenje talentov, skrb za pomoči potrebne, odprtost za potrebe drugih, skrb za ženskost in celo ustvarjalnost – vse to omogoča, da se realizirate v vlogi duhovne mame. Ne glede na to, kdo ste in kakšno delo opravljate – lahko ste zdravnica, učiteljica, prodajalka v trgovini. Veliko pomembnejše od tega, kaj počnete, je to, kako to storite!
Resnično sem globoko prepričana, da se materinstvo doseže predvsem z življenjem, ki obrodi sadove za druge. In da bi živeli plodno, je dobro poznati in razvijati svoje talente, skrbeti tako zase kot tudi za tiste, s katerimi jih bomo delili.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
