“Lahko le kažem Nanj in spodbujam mlade in otroke, da z Njim gradijo odnos”

Ema Kregar je animatorka in voditeljica oratorija, duhovnih vaj in mladinskih skupin. Zaposlena je pri sestrah salezijankah kot sodelavka v projektih, je katehistinja, ustvarja programe za otroke in mlade. V bližnji prihodnosti jo čaka zagovor diplome na Fakulteti za dizajn, smer notranja oprema stanovanja.

V prostem času rada ustvarja, riše in se ukvarja z glasbo. Ob nedeljah se trudi dati vse obveznosti na stran in si vzame čas za svoje bližnje.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Ko se naspana zbudim in vidim, da imam še dovolj časa, da še malo poležim v postelji in v miru zmolim jutranjo molitev iz Magnificata. Potem vstanem in si skuham dobro kavo (iz kafetiere, seveda). Dodatni bonus je, če je zunaj sonce in modro nebo. To mi polepša dan. Zgodi se skoraj vsako soboto.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete ...?
V navado mi je prišel stavek, ki ga izrečem, ko se pogledam v ogledalo: "O Bog, zahvaljujem se ti, da si me tako čudovito ustvaril." (Vem, malo je pocukrano.) K temu nas je spodbudil nekdanji župnik Božidar, ko nam je pri mladinski skupini dal za domačo nalogo, da si to rečemo, ko se zjutraj zbudimo in pogledamo v ogledalo.

3. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Napolnjujem se z vsakdanjo molitvijo in nedeljsko sveto mašo. To sta glavna vira mojega duhovnega življenja. Dodatno mi pomagajo katehetska pastoralna šola, duhovne vaje, priprava duhovnih programov, priprava in izvedba verouka in mladinske skupine, dobra knjiga, duhovni pogovori s fantom in prijatelji ...

4. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu fantu?
S fantom sva sklenila, da bo nedelja res Gospodov dan, dan za Boga in bližnjega. Takrat ne delava za faks ali službo, tisti dan ne pospravljam po stanovanju, niti ne opravljam kakšnih dodatnih obveznosti.

Priznati moram, da se seveda kdaj zgodi, da kaj od naštetega opravim tudi v nedeljo; pa vendar je počasi, in na začetku stežka, postala navada, da je vsaka nedelja dan za sveto mašo, klepete ob kavi, sprehode, počitek, dobro večerjo z mojo družino in film (ponavadi točno v tem vrstnem redu).

5. Že nekaj let ste animatorka in voditeljica oratorija v svoji župniji. Česa vas ta vloga uči za življenje?
Da moraš sočloveka preprosto imeti rad in ga sprejeti takega, kakršen je. Mladim in otrokom zares rada prisluhnem, zanima me, kdo je vsak posameznik, kaj ga zanima, kaj ga muči in veseli.

Radovednost za sočloveka in poslušanje sta glavni stvari, ki se ju učim ob teh vlogah. Hkrati pa moram paziti, da me ne zavede misel, da lahko vedno jaz vsem pomagam, da moram biti blizu vsem ljudem. To je preprosto nemogoče in to ni moja naloga, ampak Jezusova.

Jaz lahko le kažem Nanj in spodbujam mlade in otroke, da gradijo z Njim odnos in mu zaupajo. Sebe vidim predvsem v vlogi, da te mlade in otroke med seboj povezujem, iščem njihove talente in jim dam priložnost, da jih uporabijo.

6. Zaposleni ste pri sestrah salezijankah (FMA), kjer se ukvarjate z mladimi. Je kaj v zvezi z mladimi, kar pri nas v Cerkvi še ni toliko prisotno, pa bi radi uvedli, razširili ali vsaj podali idejo?
Rada bi, da bi mladi postali kateheti in katehistinje. Vidim, s kakšnim veseljem otroci prihajajo k meni k verouku, tudi zato, ker sem jim že po starosti bližje kot npr. župnik. Z njimi se pred veroukom in po njem tudi igram, lovim, se skrivam, pogovarjam. Kot katehistinja sem jim lahko zgled kristjana.

Zato vas nagovarjam, dragi mladi: postanite kateheti! Meni je v veliko pomoč tudi katehetska pastoralna šola, ki te dodatno podkrepi tudi v teološkem in pedagoškem znanju.

7. Imate predloge, primere dobre prakse, kako bi lahko v Cerkev še bolj pritegnili otroke in mlade in jih na pravi način spodbujali za versko življenje?
Biti z njimi in za njih. Imam veliko stika s sestrami salezijankami (FMA) in salezijanci in vidim, kaj pomeni živeti in dihati z mladimi in za mlade, ravno oni so nam lahko vsem zgled, kako delati z njimi. In pa: spremeniš lahko samo sebe.

Kajti kot je rekel Anton Martin Slomšek: "Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti." Radi hodimo k sveti maši, radi se vključujemo v župnijsko občestvo. Kajti mladi in otroci to opazijo in vidijo, da je to veselo življenje, privlačno življenje, osrečujoče življenje.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Misel je: hvaležnost te bo rešila. Sama sebe prisilim, da vzamem kos papirja in nanj napišem čim daljši seznam, za kaj sem hvaležna (skoraj vedno pomaga!). Včasih pa je v veliki meri razlog moje slabe volje že ta, da sem lačna ali pa utrujena. Takrat je dovolj kakšna ura spanca ali nekaj slastnega za pod zob.

9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Že sama misel, da grem k počitku in da je tega dneva konec, me umiri. Ponavadi nekaj dobrega pojem (ne morem spati s praznim želodcem), si temeljito umijem zobe, se oblečem v udobno pižamo, namestim v posteljo in preberem kakšno stran dobre knjige, ali si pogledam kakšen videoposnetek, ki me nasmeji. Preden zaspim, pa mi ponavadi uspe zmoliti tudi večerno molitev. (Če ne zaspim kar med branjem knjige.)

10. Biti ženska je lepo, ker ...?
Ker je lepo biti to, kar si.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.