“Če mama ves čas izvaja diete, potem se otroku to zdi nekaj samoumevnega”

"V ponedeljek bom spet začela." Z dieto, zdravo prehrano, telovadbo. Najprej dober občutek, da kontroliram lastno telo in življenje in bom z močno voljo končno postala dovolj dobra za druge in zase. Potem bom lahko končno sledila svojim sanjam in zares začela živeti. Do prvega stresa, konflikta, dolgčasa ali žalosti, ko se po tolažbo zatečem k hrani. In potem nov ponedeljek.

Začarani krog, v katerem se znajde veliko žensk, najstnic, celo otrok, pa tudi moških. Sploh s prihodom pomladi in poletja, ko nas bo zasulo še več podob popolno izklesanih moških teles in žensk brez odvečne maščobe z oblinami na "pravih" mestih, čeprav umetnih ali preoblikovanih s filtri in spletnimi aplikacijami.

Nerealni ideali, ki lahko zelo realno vplivajo na naše življenje in skupaj z drugimi vzroki privedejo tudi do motenj hranjenja. Z njimi se po podatkih Nacionalnega združenja za anoreksijo nervozo bori več kot 30 milijonov ljudi. Zakaj pride do anoreksije, bulimije, kompulzivnega prenajedanja, obsesije z "bio" oz. "zdravo" prehrano ali kompulzivne vadbe ter kako se s tem spopasti, nam je pojasnila Darja M. Korevec iz Svetovalnice za motnje hranjenja MUZA.

Na televiziji, reklamnih panojih in družabnih omrežjih nam kažejo "popolne" podobe teles. Je to stremljenje k popolnosti glavni vzrok za motnje hranjenja?
Mediji so lahko eden od vzrokov, niso pa edini. Odločata še biološko-genetski in družinski vidik, npr. povečana telesna teža ob rojstvu lahko pomeni večjo verjetnost za razvoj motnje hranjenja. Ali pa osebnostne lastnosti, kot so težnja po perfekcionizmu ali ugajanju in storilnostna naravnanost.

Zelo pomembna je seveda družina oz. za nas pomembni odnosi. Koliko je družina varno okolje za razvoj otroka oz. mladostnika. Tu so lahko razlog kronične bolezni staršev ali sorojencev, ki vplivajo na to, kako se otrok počuti, koliko je prostora zanj. Potem seveda travme v družini, odnos med starši, nekompatibilnost med starši in otroki. Pomemben je tudi odnos družine do hrane in telesa, saj so otroci za to zelo dovzetni.

Hrano lahko uporabljamo tudi za doseganja občutka nadzora, kot pomirjevalo, za obvladovanje čustev ali nadomeščanje užitkov. Gre za podoben vzorec "zlorabe" kot pri drugih odvisnostih?
Temeljna dinamika je podobna. Motnja hranjenja nastopi, ko se pri osebi pojavi nekaj zelo močnega, vznemirljivega, nekaj, ob čemer je zelo težko zdržati in ob tem ni podpore. Ta vidik podpore je zelo pomemben, sploh pri otroku. Sicer naša čudovita psiha poišče način, kako preživeti. Da v meni uravnoteži tisto, kar je preveč, in mi pomaga zdržati.

In to se kaže prek različnih motenj, tudi bolj "sodobnih", kot sta obsesija z gibanjem ali zdravo prehrano?
Pomembno je, da se zdravo prehranjujemo, a pri ortoreksiji gre za pretirano stremljenje po zdravi prehrani. Uporabnica mi je npr. razlagala, da kupi sestavine, iz katerih naredi čokolešnik, saj ji v trgovini kupljen izdelek povzroča preveč tesnobe. Te osebe pred nakupom preverijo vsako živilo, njegove sestavine, stalno se vrtijo okrog hrane. Govorimo o ekstremih.

Pri vseh oblikah motenj hranjenja nastane problem takrat, ko hrana ni več samo hrana, ampak se nanjo prilepijo še čustva in mnogo obremenjujočih misli. Pri bigoreksiji pa gre za pretirano ukvarjanje z mišičastim telesom. Za razliko od drugih motenj je ta bolj prisotna pri moških.

Torej se z motnjami hranjenja, sploh z oblikami, ki ste jih ravnokar omenili, ne srečujejo le najstnice?
Seveda ne, to je stereotip. V naših programih imamo tudi nekaj upokojenk. Motnja hranjenja ne izbira starosti. Je pa res, da se določene oblike pojavljajo v določenih starostnih obdobjih: anoreksija na prehodu iz otroštva v adolescenco, bulimija iz adolescence v odraslost, kompulzivno prenajedanje v zgodnjem in srednjem odraslem obdobju. Je pa velikokrat tako, sploh pri slednjih dveh motnjah, da pridejo ljudje po pomoč šele nekaj let po začetku težav.

Je to zaradi nevednosti, sramu ali česa drugega?
Včasih ljudje mislijo, da je določeno vedenje normalno. Če je npr. mama že od nekdaj posegala po dietah, potem se otroku to zdi nekaj samoumevnega in se tudi pozneje ne zaveda, da je s tem kaj narobe. Pogosto, sploh ženske, mislijo, da bodo zmogle same, in pridejo šele, ko jim 100-krat ne uspe. Tu lahko pride v osredje težnja po perfekcionizmu in to, da uredim vse sama.

Pri starejših ženskah je včasih prisoten sram v smislu jaz sem mama, jaz bi morala imeti urejene stvari, ne pa da imam slabši odnos do hrane kot hči. Pri moških je težava tudi stereotip, da ne smejo pokazati šibkosti in svojih čustev. Zato težje, pravzaprav zelo redko, poiščejo pomoč, čeprav naj bi bilo pri motnji kompulzivnega prenajedanja polovica moških.

Motnje hranjenja lahko torej precej dobro skrivamo pred okolico. Kako se začnejo težave? Obstajajo določeni vzorci, ki jih lahko dovolj zgodaj prepoznamo – pri sebi ali drugih?
Zelo jasno se pokaže pri odnosu do hrane in do telesa, spremenjeni telesni teži. (Slednje ne velja za bulimijo, ki je zato zelo prikrita.) Potem pa na socialnem področju. Oseba se začne postopoma zapirati v svojo sobo, v svoj varen svet motnje hranjenja. Postaja zamišljena, umaknjena. Stvari, ki so jo prej veselile, začne prej ali slej opuščati. Bolj je prisotna razdražljivost, lahko se začnejo agresivni izbruhi, ker je toliko tesnobe in napetosti.

Na začetku je največkrat prisotna faza zanikanja. Ko se začne kontrola nad hrano in telesom, zna biti fajn občutek. Ko npr. punca začne hujšati, si je bolj všeč, končno je opažena, ima občutek kontrole. Oseba v tej začetni fazi ne prepozna ničesar problematičnega, zato ji je težko razložiti, da vse to ni okej.

Kako se potem lotite celostne obravnave, pri čem začnete?
Res je pomembna celostna obravnava, ker je motnja hranjenja celostni problem. Velikokrat je ta predstava, da je treba urediti samo prehranjevanje in telesno težo in bo vse v redu, a okrevanje je kompleksnejše. Pri anoreksiji se dogovorimo tudi za sodelovanje s splošnim zdravnikom. Če presodimo, da bi oseba potrebovala psihiatrično obravnavo, jo napotimo do psihiatra.

V primeru sočasne odvisnosti, največkrat gre za alkoholizem ali odvisnost od drog, je treba začeti urejati tudi to, sicer se težave samo preložijo. Na začetku terapije je treba vzpostaviti zaupanje in varnost, da oseba sploh zares spregovori o sebi. Potem pa ozaveščamo pomen hrane v posameznikovem življenju – kaj hrana nadomešča, čemu služi. Ozaveščanje je prvi korak, da lahko oseba postopno deluje bolj v stiku s seboj.

Pomembno je delo na čustvih, na telesnih senzacijah, ker je stik s telesom zelo pretrgan. Ko se odpirajo težke stvari, sta pomembni terapevtova prisotnost in sočutje. Delamo tudi na samem odnosu do hrane in telesa ter razvijanju socialnih spretnosti. Prek delavnic in izletov pa jim ponudimo aktualne teme, kot so jeza, postavljanje mej, vzpostavljanje bolj ljubečega odnosa do sebe.

Je slednje, torej graditev pozitivne samopodobe in samospoštovanja, dobra preventiva?
Vsekakor je pomembno delati na dobri samopodobi, to je dobra naložba za življenje. Se pa to velikokrat razume površinsko, npr. nekaj boš dobro naredil in boš samozavestnejši. Samozavest je zelo kompleksna stvar, ki se začne graditi od rojstva dalje, saj se otrok uči odnosa do sebe prek odnosa staršev do njega. Že takrat se začne oblikovati samovrednotenje, ki ima globoke korenine in jih ne moremo spremeniti čez noč.

Lahko kot posamezniki kaj naredimo, da bomo imeli kot družba bolj zdrav odnos do telesa in hrane?
Pomembno se mi zdi, da kot družba začnemo govoriti o različnih oblikah telesa. Mediji nas obkrožajo z eno obliko, z enim idealom lepote, mi pa smo različni. Otroci se že prek risank in igrač soočajo s tem. Kot posamezniki se moramo z njimi pogovarjati o medijskih sporočilih, idealih lepote, povezavah s potrošništvom. Sedanji ideal lepote je tako rekoč nedosegljiv.

Pomembno je, da mladim nudimo tudi drug pogled na ljudi in jih učimo, da nas ne dela vredne samo zunanja podoba, ampak ima vsakdo tudi notranjo lepoto. Pomembno se mi zdi tudi, da smo odrasli iskreni do svojih teles, jih poskušamo sprejeti in se jih ne sramujemo. Telo je naš prijatelj, naš kompas, z vsemi odzivi in občutki. Kaže nam, kam iti in česa se obvarovati, kaj je dobro za nas in kaj ne. Omogoča nam mnogo čudovitih stvari. Je naš dom oz. naša hiša, ki si zasluži našo ljubečo pozornost in podporo.