Skrivne pasti motenj hranjenja

Motnje hranjenja našo pozornost usmerijo na telo, ki postane predmet uničevanja. Bolna oseba ga (za)sovraži. Je zaničevano in zapuščeno. V resnici pa pri tem sploh ne gre za telo, temveč za ranjeno in utrujeno notranjost. Na poti k okrevanju se moramo posvetiti prav iskanju tega, kar je poškodovano, in obnovitvi tega, kar je uničeno.

Zdravljenje najpogosteje traja nekaj let, kar je povezano s tem, da motnje hranjenja niso le skupek simptomov, ki jih sestavljajo različne oblike uničevanja lastnega telesa. Gre za globoke motnje bolnikove osebnosti.

Ko se oseba izgubi v sovražnih občutkih do svojega telesa, nas to lahko prestraši. Kot opazovalci občutimo strah, ker se zavedamo nevarnosti za njeno življenje in zdravje. Za prizadeto osebo pa je nevarnost pogosto oddaljena, včasih popolnoma nedostopna. Morda je prav zaradi te vrzeli tako težko razumeti osebe, ki trpijo za motnjami hranjenja.

Nagnjeni smo k temu, da bolno osebo krivimo za to, da ima težave. Mislimo si, da se je sama odločila za stradanje ali bruhanje. Tedaj se postavimo v vlogo strogega sodnika, ki bo na ta način intenzivno obvladal njeno psiho. Na ta način ne moremo postati vir podpore, ki jo bolne osebe tako zelo potrebujejo.

Motivi za njihovo uničujoče vedenje imajo podzavesten izvor. Bolna oseba ne ve, zakaj počne, kar počne. Na tem temelji njena notranja drama, ki jo lahko še poglobi kruto vrednotenje drugih.

Zaradi specifičnosti motenj hranjenja zdrave osebe bolezen zelo težko razumejo. Neprestano si lahko postavljamo vprašanja, zakaj je najbolj očitna in osnovna potreba po potešitvi lakote zanikana in ignorirana.

Sprašujemo se, kako je mogoče, da bolna oseba verjame, da lahko normalno deluje brez hrane. Nesporno dejstvo je, da vsak od nas za življenje potrebuje hrano. Stanje duha, ki nam preprečuje, da bi videli, da je življenje brez hrane res pot v smrt, lahko vzbudi močan občutek groze, obupa in nemoči – tako pri bolnikih kot pri tistih, ki so jim blizu.

Slednji se neprijetnim izkušnjam pogosto skušajo izogniti – prekrivajo jih z ogorčenjem, jezo ali pretvarjanjem. Bolnik pa od nas želi, da sprejmemo njegove izkušnje in razumemo njegovo iracionalno vedenje, hkrati pa ne smemo dovoliti, da nadaljujejo s svojimi uničujočimi dejanji.

Na težki poti do zdravja se je dobro oklepati upanja, da je s pomočjo znanja in spretnosti specialistov motnje hranjenja mogoče uspešno zdraviti.

Psihološke in medicinske pomoči ne bi smeli obravnavati kot ene izmed alternativ. To je edina pot do ozdravitve. Bolne osebe ponavadi svojo okolico poskušajo prepričati, da so se zmožne same spopasti z boleznijo.

Toda njihovo prepričanje ni v skladu z realnostjo, ki pomeni sprijaznitev z dejstvom, ki je težko sprejemljivo – dejstvom, da so motnje hranjenja resna duševna bolezen. Pacientovi sorodniki pogosto nezavedno sklenejo dogovor s takim načinom razmišljanja, ko ne želijo videti, kako nujno je ukrepanje v smeri zdravljenja bolezni.

Bolna oseba se upira naravnim telesnim in čustvenim potrebam, pa tudi temu, da za njihovo zadovoljitev potrebujemo druge ljudi. Odvisnost, ki je vpisana v človekovo stanje, postane v mislih bolnega človeka možnost, ki se ji ne morejo odpovedati.

Primanjkuje jim vere v to, da bi lahko prejeli podporo in razumevanje drugih oseb. Bolj ali manj zavestno pričakujejo sovražnost in zavračanje. Posledično imajo veliko skrbi glede odnosov z bližnjimi in se jim običajno izogibajo. V resnici pa ravno to najbolj potrebujejo.

Na poti do ozdravitve je potrebna velika mera potrpežljivosti in vztrajnosti. Zdravljenje najpogosteje traja nekaj let, kar je povezano s tem, da motnje hranjenja niso le skupek simptomov, ki jih sestavljajo različne oblike uničevanja lastnega telesa. Gre za globoke motnje bolnikove osebnosti, ki jih ni mogoče odpraviti v kratkem času.

Motnje hranjenja ne izginejo s prenehanjem navzven vidnih simptomov bolezni. Zelo pogosto se zgodi, da se prav v takem trenutku bolnik in njegovi bližnji odločijo končati terapijo, toda v takem primeru se simptomi zelo hitro vrnejo in zdravljenje je potrebno začeti na novo.

Motnje hranjenja pogosto izvirajo iz izkušenj zgodnjega otroštva, skozi katere lahko skušamo razumeti telesna in čustvena stanja bolne osebe. Tega ne smemo razumeti na način, da so izkušnje iz kasnejšega življenja nepomembne. V vsakem primeru izvora motenj hranjenja ni mogoče iskati izključno v obdobju, ko se pojavi.

Trenutek začetka bolezni je seveda zelo pomemben, vendar ga ne smemo uporabiti za razlago vzrokov bolezni. Še več, ko razmišljamo o vzrokih motenj hranjenja, moramo upoštevati številne dejavnike, ki bi lahko vplivali na razvoj bolezni.

Ko se sprašujemo, kaj bi lahko pripomoglo k pojavu bolezni, lahko začnemo razmišljati o tem, kdo je kriv. Toda obtoževanje sebe ali drugih ne bo rešilo ničesar, zagotovo bo otežilo ali celo onemogočilo razumevanje bolezni in njeno zdravljenje.

Neusmiljeno vrednotenje nam ne omogoča opazovanja in razumevanja tega, kar se je zgodilo in kar se dogaja v življenju bolne osebe. Poleg tega je občutek krivde zelo pogosto vzrok za odlašanje z iskanjem pomoči.

Morda se kot koristno izkaže zavedanje, da občutek krivde ne more spremeniti preteklosti, če prenehamo obtoževati sebe in druge pa lahko pomembno in pozitivno vplivamo na prihodnost.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto