“Alice nam je s svojo boleznijo odprla pot do nebes”

Cristina in Matteo sta zakonca iz Padove v Italiji. V zakonu so se jima rodili štirje otroci, dva dečka in dve deklici. Kljub temu, da sta imela svoje otroke in skrbela za Cristinino bolno mamo, sta se leta 2018 udeležila srečanja za pare, ki razmišljajo o posvojitvi ali rejništvu.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj

Takrat sta spoznala zgodbo male Alice, dojenčice s posebnimi potrebami, ki se ji je mati zaradi bolezni odpovedala. Cristina je čutila, da mora deklica priti v njihovo družino, Matteo je imel najprej pomisleke, saj ga je skrbelo, kako bosta zmogla vse to.

Po mnogo pogovorih sta se odločila, da sta pripravljena skrbeti za Alice, čeprav je bilo njeno stanje težko. V nosečnosti je namreč prišlo do poškodbe možganov, zato zdravniki niso mogli napovedati, kako se bo deklica razvijala.

"Ko sem jo prvič dvignila k sebi, me je njen pogled močno ganil. Nisem si mislila, da bi bilo mogoče čutiti tako veliko ljubezen in navezanost do otroka, ki ni tvoj," je mama Cristine povedala o prvem srečanju z deklico.

Ko so jo starši kot trimesečno dojenčico prinesli domov, je veliko jokala, zdelo se je, da jo je strah, morala se je navaditi na novo okolje in obraze. Sčasoma se je umirila, otroci so se navezali nanjo, začela je rasti, imela je le nekaj težav s hranjenjem.

Mala Alice je začela kazati znake hude epilepsije, zato so jo odpeljali v bližnjo bolnišnico. Tamkajšnji zdravniki so bili pesimistični, mami so dejali, da naj ne pričakuje sprememb na bolje. Slišala je pogovore med njimi, da ne razumejo, zakaj je mati sploh rodila takega otroka. Te besede so jo močno bolele, saj je imela Alice neskončno rada.

V bolnišnici je spoznala neko mamo, ki ji je svetovala, naj obišče drugo bolnišnico, s katero je imela sama zelo dobre izkušnje. Cristine je upoštevala njen nasvet in se skupaj z dojenčico odpeljala drugam.

Alice je začela kljub slabemu stanju komunicirati s svojo družino. Člane je namreč prepoznala po glasu, pri vsakem se je odzvala na svoj način. Mama je vsako noč vstajala in preverjala, ali je infuzija pravilno nameščena: "Takrat se mi je nasmehnila in me navdala s hvaležnostjo. Čeprav se je zdelo, da nima ničesar, je bila videti srečna."

Še posebej se je razveselila, kadar jo je ogovoril oče Matteo. Takrat je dala jasno vedeti, da si želi biti v njegovem naročju.

V tem času so se povezali s hospicem v Padovi. Tam so jih ves čas spremljali in jih usmerjali. Kljub temu je družina skupaj hodila na izlete, v gore, šli so tudi na morje in Alice je bila skupaj z vso potrebno opremo vedno z njimi.

Njeno zdravstveno stanje se je začelo znova slabšati, zato so jo sprejeli v bolnišnico. Poklicali so duhovnika, ki jo je krstil. V bolnišnici so bili tri dni, starši so bili ves čas ob Alice.

Čeprav je bila že zelo slaba, se je radovedno odzvala na klice otrok, ki so jo po videoklicu klicali po imenu. Ta njena reakcija je ganila starše in zdravstveno osebje. Zadnji dnevi niso bili lahki, vendar Cristine pove, da je hvaležna, da so bili lahko ob njej. "To je izkušnja, ki je ne privoščim nikomur, vendar smo čutili, da nismo sami."

22. novembra je mala Alice zapustila zemeljsko življenje. Cristine se tako spominja teh trenutkov:

Družina je poskrbela za njeno telo, umili so jo in oblekli v oblekico, ki jo je izbrala njena najmlajša sestrica. Mama pove, da je veliko jokala in bila na trenutke jezna na Boga ter ga spraševala, zakaj se je moralo tako končati.

Čez nekaj časa je prejela sliko Marije, ki v naročju drži Alice. Takrat je razumela. Pravi, da jo zelo pogreša in jo vedno bo, vendar je mirna, ker je zanjo naredila vse, kar je lahko. "Vem, da je imela Alice na tem svetu posebno poslanstvo. Ljubezen, ki jo je delila, je bila nekaj posebnega. S tega sveta je odšla srečna in polna ljubezni."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.