Kako lahko katoličani ohranimo srčni mir? Preizkusite teh 6 nasvetov

V tem času preizkušenj so mnogi ljudje izgubili smer in imajo občutek, da živijo na robu, ne zmorejo najti miru, ki prihaja od Kristusa. Spodnjih šest nasvetov nam je lahko v pomoč, da bomo znova odkrili dar, ki nam ga je namenil Gospod, preden se je dvignil v nebo k svojemu Očetu: "Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem," (Jn 14, 27).

Naše čute nenehno napadajo besede, zvoki in podobe. Umakniti se moramo od tega zaznavnega vrveža in poiskati počitek, ki nam ga ponuja Kristus. Pobeg od vsega nam omogoča, da si ustvarimo ozračje tišine, v kateri se rodi molitev.

"Odnehajte in spoznajte, da sem jaz Bog!" (Ps 46, 11). Ker smo zasvojeni s svojimi pametnimi telefoni, računalniki, tablicami in televizijskimi zasloni, nenehno vstopamo v svetove, kjer vladajo nestvarnost in utvare. Resnično smo postali sužnji tehnologije, ki je bila sprva ustvarjena, da bi služila nam, čeprav si tega običajno nismo pripravljeni priznati.

Seveda ni vse, kar se pojavlja v medijih, slabo, in medijskega prostora ne smemo v celoti prepustiti ljudem, ki ne upoštevajo evangelija ali ga celo zanikajo. Toda ne slepimo se: če več časa posvetimo preverjanju spletnih vsebin kakor Bogu v molitvi, se moramo temeljito izprašati, katere so naše prednostne naloge. In kdo izmed nas vsake toliko časa ne začuti potrebe po tem, da bi znova uravnotežil svoje življenje?

Cerkev nam bogoslužje nudi kot sredstvo uvajanja v Božje skrivnosti. Previdni moramo biti, da ga ne pokvarimo, ko ga nenehno poskušamo "spolitizirati" z najrazličnejšimi razpravami. To ne pomeni, da naj se ne bi odzvali na stvari, ki se nam ne zdijo primerne; vedno obstajajo priložnosti, da spodbujamo bogoslužje, ki je vredno Božje veličine, in škoda bi bilo, če bi te priložnosti zamudili.

Po drugi strani pa nenehno prerekanje o svetih rečeh ni brez nevarnosti. Če so določeni obredi ali običaji napačni, bodo slej ko prej opuščeni. Obstaja upravičena raznolikost v bogoslužnem izražanju Cerkve in vse sprejemljive prakse niso nujno všeč vsakemu posamezniku. Morda so določene stvari, ki se nam ne zdijo primerne, za nekoga drugega izjemno dragocene.

Kakorkoli, s svetim življenjem lahko najbolje pričujemo, kakšno preoblikovalno moč ima bogoslužje, ki ga obhajamo na primeren način. Svetost pa ni mogoča brez ljubezni in ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, "ne išče svojega" (1 Kor 13, 5).

Pride čas, ko smo poklicani, da mirno in iskreno pričujemo o svoji veri, vendar se to ne zgodi vsak dan. Gledano na splošno je bolje, če se izogibamo burnim razpravam z neverniki ali bolj "ranljivimi" brati.

"Na to jih moraš opozarjati in jih rotiti pred Bogom: naj se ne pričkajo za besedo, ker ni v nobeno korist, poslušalcem pa je v pogubo." (2 Tim 2,14)

Naj raje pričevanje križa in Kristusa, ki je razvidno iz naših dejanj, prepriča tiste, ki jih je treba prepričati.

Samoobvladovanje je toliko bolj potrebno, ko pridemo do razlik, ki zadevajo nauk ali ustanovo Cerkve. Takšna vprašanja so običajno trdovratna in nanje nimamo vnaprej pripravljenih odgovorov. Če o njih razpravljamo, zgolj po nepotrebnem burimo strasti.

Ko začnemo razpravo, se izogibajmo nekoristnim polemikam in raje spodbujajmo zdravo razpravo na temo "vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih." (Fil 4,8)

Kot vsi državljani moramo tudi mi izpolnjevati svoje dolžnosti in kot kristjani smo dolžni v javni prostor vnašati Kristusovo sporočilo.

Kljub temu pa ne pozabimo, da vsega ne smemo spolitizirati. Za politiko obstaja poseben prostor in čas, tako kot za vse druge stvari.

Zapomnimo si, da nobeno politično gibanje ali osebnost ne pričujeta o naši veri. Na kratko: "Ne zaupajte knezom, sinu človekovemu, pri katerem ni rešitve," (Ps 146, 3), temveč si zapomnimo, da je "naša domovina v nebesih" (Flp 3, 20).

Kristusova smrt in zveličanje po križu sta "pohujšanje" (gl. Gal 5,11). Oznanjevanje križanega Zveličarja se mnogim ljudem zdi povsem brez smisla.

Pot do Kristusa ni preprosta. Zato si prizadevajte, da svojim bratom in sestram na njej ne postavljate ovir z besedami, ki sejejo prepir, še posebej glede vprašanj, ki niso temeljnega pomena za zveličanje.

"Zato nehajmo soditi drug drugega. Rajši pazíte na to, da ne boste bratu v spotiko ali v pohujšanje." (Rim 14,13)

Seveda je določene stvari včasih treba povedati naravnost. Toda kako pogosto ranimo Kristusa in svojega bližnjega pod neustrašno pretvezo, da "o stvareh govorimo odkrito"?

Vse resnice niso primerne za to, da jih razkrijemo, še posebej če lahko ranijo naše brate. Pogosto je bolje, da molčimo, kakor da odvzamemo veljavo veselemu oznanilu, tako da izgovarjamo nepotrebne nesramne pripombe.

Nedelje nam dajejo priložnost, da se ustavimo in sprejmemo Kristusovo luč, ki jo nato ponesemo v svet. Toda to priložnost pogosto zanemarimo in se raje ukvarjamo s športom, hitimo po opravkih ali pa sploh ne počnemo ničesar.

Seveda imamo vso pravico, da ta dan opravljamo tudi vsakdanje obveznosti, vsekakor pa je dobro, da je nedelja nekaj posebnega, da ta dan posvetimo opravkom, ki spodbujajo premišljevanje in češčenje. To nam bo pomagalo znova napolniti baterije in užiti predokus večnega življenja.

Obstaja dober razlog za zapoved "posvečuj Gospodov dan". Navsezadnje smo vsi ljudje bitja, utelešena v času. Če Bogu ne naklonimo časa, da nas spozna in v nas zaživi, z Njim ne bomo razvili zaupnega odnosa.

Prizadevajmo si, da bodo naše nedelje posvečene zahvaljevanju Gospodu in radostnem prepevanju Njemu, ki nas je ustvaril, kajti "dobro je zahvaljevati se Gospodu!" (Ps 92,2)

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.