Se je umakniti od toksične osebe krščansko?

Avtor knjige Toksični odnosi Gary Thomas je prepričan, da pri toksični osebi ne gre toliko za njen osebnostni profil, temveč bolj za učinek, ki ga ima na nas. Ob stiku s takšno osebo se vznemirjamo in izgubimo veselje. V nas sproža intenzivne občutke krivde in nam jemlje pogum. Čutimo se nenehno nadzorovani in poniževani. Takšna oseba lahko resno ogrozi naše duševno zdravje.

Izraz toksičen se nanaša na strup, ki ga oseba po malem prenaša na naše bivanje. Vendar ima lahko ista oseba tak učinek na nas, na nekoga drugega pa ne. Zato pravimo, da gre bolj za "toksične odnose" kot za "toksično osebo". Kako naj kot kristjani ravnamo v takšnem odnosu? Kristus nam kaže pot s svojim ravnanjem in z nasveti, ki jih daje svojim učencem.

V Matejevem evangeliju (10,11-14) Jezus svojim učencem naroča, naj se umaknejo iz krajev, kjer niso sprejeti, torej kjer jih preganjajo. Povedano drugače, če prebivalci nekega kraja njegovih učencev nočejo poslušati, morajo ti oditi iz hiše in "si otresti prah z nog".

Judje so imeli namreč navado, da si otresejo z nog prah poganskih ozemelj. S to kretnjo so izražali ločevanje od tistih, ki niso častili Boga. Jezus nam na podoben način naroča, naj se od takšnih oseb ogradimo in, če to povemo v sodobnem jeziku, se "ne gremo njihove igre".

Jezus je ob drugi priložnosti popolnoma jasen: "Svetega ne dajajte psom in svojih biserov ne mečite svinjam, da jih ne pomendrajo z nogami in se nato obrnejo ter vas raztrgajo," (Mt 7,6).

Jezus svojim učencem naroča, naj iščejo "najprej Božje kraljestvo" (Mt 6,33). Tudi v 21. stoletju smo kot Kristusovi učenci v prvi vrsti poklicani, da iščemo "Kraljestvo" in oznanjamo veselo novico.

Vendar pogosto izgubljamo svoj čas z opravičevanjem pred osebami, katerih edini namen je napadanje. V takšnem primeru je vsaka razlaga izguba časa in je njen namen zlasti obvarovanje našega ugleda kot pa iskanje in približevanje Božjega kraljestva drugim. Pred Herodom, ki ga je imenoval "lisjak" (Lk 13,32), je Jezus na sam dan križanja izbral popoln molk (Lk 23,8-9).

Poleg odmika in osredotočenosti na sledenje Božjemu kraljestvu, Jezus svojim učencem naroča, naj ljubijo, blagoslavljajo in molijo za svoje sovražnike, torej za vse, ki jih preganjajo in trpinčijo (Mt 5,44).

Molitev za naše sovražnike nas pomirja in izniči škodljiv vpliv naših "vidnih in nevidnih" nasprotnikov. Prav tako nam pomaga, da nismo navezani na vrvenje sveta, ampak se navežemo na naše pravo poslanstvo in vzpostavimo edinstven odnos s Kristusom.

V 20. stoletju nam je sveta Favstina posredovala ključ, kako ravnati pred toksično držo. "Če svojega usmiljenja ne morem izraziti ne z dejanjem ne z besedo, ga vedno lahko v molitvi. Svojo molitev usmerjam tja, kamor telesno ne morem iti."

Bolj kot da bi za vsako ceno skušali osebo s toksičnim vedenjem spreminjati ali jo celo spreobrniti, bi morali kot kristjani premišljevati o lastnih toksičnih prepričanjih. Katera so to?

Bog spoštuje našo svobodo. Tudi Jezus ni nikogar silil, naj mu sledi. O tem je veliko primerov, med njimi je na primer pustil bogatemu mladeniču, da odide (Mt 19,22); prav tako je na večer zadnje večerje pustil Judo, da gre, čeprav je dobro vedel, kaj njegov "učenec" naklepa.

Tudi sami posnemajmo Kristusa, ki je obsojal zlo, a opozarjal svoje učence, naj nikoli ne skušajo kogarkoli obvladovati. 

Nekateri kristjani napačno razumejo Kristusovo trpljenje. Mislijo, da je bil Kristus do Jude "prijazen" do te mere, da ga je izdal brez njegove vednosti. Iz tega sklepajo, da moramo tudi sami biti "prijazni" do vseh ljudi, tudi če to pomeni, da moramo živeti v toksičnem ozračju.

Takšno prepričanje je zmotno iz dveh razlogov. Jezus je mogel uresničiti svoje poslanstvo v navzočnosti toksičnega učenca najprej zato, ker je bil popoln in brez greha ter nikoli ni pustil, da bi Judova toksičnost imela nanj kakršenkoli vpliv. Polege tega nam evangeliji in celo Stara zaveza kažejo, da se je Kristus v polnosti zavedal svoje skorajšnje smrti, pa tudi na kakšen način bo umrl in kdo ga bo izdal (Jn 10,17-18).

Z drugimi besedami nam Jezus ne naroča, naj prijateljujemo z osebo, ki nas počasi uničuje. Vabi nas le, da kakor on uresničimo lastno poslanstvo. Njegovo je bilo v tem, da nam da spoznati Božjo ljubezen ter da s smrtjo na križu svoje življenje daruje v odrešenje sveta. Naše poslanstvo je drugačno.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.