“Za to me bo skrbelo jutri”

Vsi poznamo pregovor: ne odlašaj na jutri, kar lahko storiš danes. A skoraj 14 let materinstva me je naučilo, da je za mamo izredno koristno, zdrav(iln)o in osvobajajoče, če se nekatere stvari priuči odložiti "na jutri".

V to se je treba dobesedno prisiliti, saj smo mame tako storilnostno naravnane, da preprosto nismo povsem sproščene in notranje mirne, dokler ni narejeno vse, kar se nam zdi, da bi moralo biti narejeno. Službeno delo, kuhanje, kupi perila, umazane posode, nasvinjana tla, luknje v otroških pajkicah, recept za pecivo, ki nam ga je priporočila soseda …

Vsak dan se nam na našem materinskem "must do" seznamu nabere toliko opravkov, da ni nič čudnega, če se zvečer omagano zgrudimo na kavč. Po eni strani sicer z občutkom, da smo odkljukale vsaj večino stvari s seznama (bodimo iskrene: seznam je neskončen in čisto vsega nikoli ne moreš opraviti pa pika), a po drugi strani tečne in zafrustrirane, da smo spet morale vse same ter da v celem dnevu nismo imele niti minute oddiha zase.

Če se v zgornjem opisu prepoznate, potem vam dam dobronameren nasvet. Jaz sem to lekcijo že usvojila in priznam, učinki so nadvse blagodejni. Lekcija pa se imenuje: "Za to me bo skrbelo jutri." Vedno manj sem obremenjena s tem, kaj bi morala, kdaj bi to morala in kako bi morala kaj narediti.

Letošnji božični prazniki so bili zame pravo malo razodetje. Zaradi pasjega mladiča in dela z njim, ki me je deloma spomnil na porodniške dopuste, sem morala veliko stvari prestaviti, odložiti ali pa se jim preprosto odreči. Mašnih obredov sva se z možem udeleževala izmenično. Izpustili smo nekaj, sicer tradicionalnih, obiskov. Potice se nisem lotila, saj sem vedela, da trenutno nimam živcev zanjo, in podobno.

A čeprav je po uradnih merilih toliko stvari manjkalo, so bili ti prazniki zame čudoviti. "Skulirani", v našem tempu, z veliko družinskih trenutkov in veselja ob novem kosmatinčku. Stanovanje je razmetano (če ste kdaj imeli pasjega mladiča in kup otrok, potem razumete) ‒ pa kaj potem. Potico sta nam dali moja mama in sestra, z užitkom in brez slabe vesti, da nista moji, sem si ju privoščila.

Z mislijo za to me bo skrbelo jutri se trudim nagovarjati tudi preštevilne skrbi, ki mi rojijo po glavi preden zaspim ali ponoči, če se prebudim. Saj veste, ko se ponoči zbudiš, te preplavi tisoč manjših in večjih skrbi, ki se ti motajo po glavi, od česar si takoj povsem zbujen in je spanec zelo težko spet priklicati nazaj. Včasih gre za dejanske razloge za zaskrbljenost, včasih za neumnosti, na katere tudi slučajno nimaš nobenega vpliva.

Gre za kombinacijo globokih skrbi v smislu "kam gre ta svet" in drobnih "nepomembnosti", kot so spomniti otroke, da s seboj vzamejo note za glasbeno šolo, napisati mail učiteljici ali prestaviti sestanek. Naj bo karkoli že, z vztrajnostjo se da prepričati samega sebe, da tudi te skrbi lahko počakajo.

Kadar me torej preplavijo nervirajoče in vrtajoče misli, ki bi mi rade kradle spanec ponoči in duševni mir podnevi, si za večino njih rečem: danes tega ne morem spremeniti, za to me bo skrbelo jutri. Pri tem Bogu čisto po domače rečem: "Tole me bremeni, prosim poskrbi za to ti, saj jaz ne morem." Potem ostanejo le tiste skrbi, ki jih je potrebno nasloviti, teh pa je vendarle manj in so bolj obvladljive.

Hvaležna sem za ta kanček modrosti, ki – v to sem povsem prepričana – pride šele z leti. A treba bo še veliko vaje in treninga, to vem. Da lahko stvari izpustim, prepustim, ali pa preprosto "skenslam" in za globok mir ob ugotovitvi, da se ob tem čisto nič ne podre svet. Ne moj, kaj šele od kogarkoli drugega.