Da bo naše naročje sčasoma postalo tudi Božje naročje

Bolj škandalozno, kot si lahko tako mimogrede predstavljamo, je prizor v jaslicah, povsem nezaslišano je, da je Bog postal človek, saj je namreč tako postal do potankosti podoben človeku, ki danes hodi mimo naše hiše, človeku, ki mi danes ni pustil spati, človeku, s katerim sem se za praznike skregal. Zato je to svojevrsten škandal: ker je zaradi tega dogodka (vsaj za kristjane) prav vsaka oseba mojega življenja postala dragocena, ker je vsaka postala prostor njegovega utelešenja, tudi tista, ki ji ne bi pripisal nikakršne svetosti.

Ampak še bolj škandalozno od tega je, da je Bog stopil na svet kot navaden, majhen, nemočen otrok. In da se je tako prepustil v varstvo ne samo prestrašeni Mariji in zmedenemu Jožefu, ampak tudi starčku Simeonu, ki ga je tudi "vzel v naročje", pa prerokinji Ani in verjetno še komu, ki je tistega dne hodil po Jeruzalemu.

Ne pojdimo tako hitro mimo tega dogodka. To, da je napol slep starec v templju nekega otroka, ko ga je sprejel v naročje, prepoznal kot "Odrešenika, ki si ga poslal vsem ljudstvom: luč v razodetje vsem narodom in v slavo Izraela, tvojega ljudstva" (Lk 2,30-32), je zgovorna stvar tudi za nas, ki so nam ljudje dnevno izročeni v varstvo, ki nam jih polagajo v naročje – da bi v njih spoznali Njega.

Kot otroci namreč hodijo ljudje v naše življenje in prosijo za čas, prostor v našem hitenju, v pozornosti, v strahu, niso vedno glasni in vsiljivi, včasih jih težko opazimo, včasih niti ne vemo, da kaj potrebujejo. Toda vsi ti ljudje so nam izročeni v varstvo kot neznani Božji otrok sredi jeruzalemskega templja, jokajoči, nebogljeni, pomoči potreben otrok. Da bi tudi v njih spoznali "Odrešenika, ki si ga poslal vsem ljudstvom", ki vedno prihaja kot nekaj neznanega, novega, velikokrat kot strašljivo izzivalnega.

To narediti, spoznati v njem Boga, ki prihaja na ta svet – ali mu vsaj dopustiti možnost, da bi to lahko bil – to pomeni blagosloviti tega človeka (Lk 2,34). Sprejeti, odpustiti, potrpeti. Pustiti, da te njegova drugačnost spremeni. To je naša sveta dolžnost, za katero smo kakor Simeon poslani na svet, da namreč naše naročje sčasoma postane tudi Božje naročje.

Bodimo konkretni. Pokrižajmo drug drugega, velikokrat. Dobro nam bo delo biti v njegovem in Božjem naročju.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 69, številka 51.