“Najbolj so mi pomembni otroci, da zanje ustvarim pravljico”

Maja Dodič prihaja iz okolice Borovnice. Je žena, mamica dveh hčerk in fotografinja. Njena posebnost je lesena hišica, ki se pred božičem spremeni v Božičkovo delavnico.

Za ogled fotogalerije kliknite tukaj.

S svojo razigranostjo in energičnostjo prežene vsakršno tremo pred fotografiranjem, njena energija pa ji prav pride tudi pri animiranju otrok.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Ja, se zgodi, največkrat kakšno nedeljo, ko se vsi zbudimo naspani (vsaj ob pol osmih, kar je zelo redko). Potem skupaj vstanemo, mož Miha speče palačinke, v miru spijeva še kavico, se pogovoriva, medtem ko se punci igrata. Na hitro se odločimo za kakšen družinski izlet … 😊

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …
Joj, mozolji! Hecam se. 😊

Sem precej jutranji človek, zato sem zjutraj zelo ambiciozna. Rečem si: Danes bo super dan, najprej bom vse pospravila, potem grem na sprehod, potem bom naredila še to in to, popoldne grem po otroke, nato se gremo skupaj sankat, potem bomo spekli še piškote … No, realnost je potem precej drugačna. 😊

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
Se tako bolje počutim, sem bolj samozavestna, bolj odločna, vse je boljše. 😊 Bi pa še poudarila, da biti urejena zame ne pomeni samo, da sem zelo lepo oblečena, v formalnih oblačilih, v petkah, oblekici … ampak tudi takole, da sem jaz – jaz. Da sem urejena tako, da se jaz bolje počutim.

4. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Mislim, da sem prav vsak dan na kakšni preizkušnji in da se še vedno učim … Tudi kako delati s strankami, da sem bolj močna, da stojim za svojimi besedami. Da znam kdaj reči tudi ne, da sem bolj odločna. Največja preizkušnja pa je bila, ko sem pustila svojo redno službo in se odločila za svojo pot. Nisem vedela, kako bo, ali mi bo to všeč, ali bom sposobna, ali se bom naveličala … 1001 vprašanje. 😊

5. Kot fotografinja fotografirate različne dogodke ‒ od porok, krstov, birm do nosečnic, družin ... Katere dogodke najraje fotografirate in kaj je tisto, kar "lovite" pri fotografiranju? Kako pristopate do bolj sramežljivih strank?
Najraje fotografiram družine, ker je vse enostavno, iskreno, otroci so najbolj iskreni. Rada imam navihane, živahne otročke. Ne maram preveč statičnih fotografij.

Ves čas lovim pristen smeh, objeme, pristne izraze na obrazu, čustva. Na porokah zelo rada lovim kakšne solze sreče, čeprav se vsi skrivajo. Torej pristen smeh, pristen izraz med družino, nič prisilnega.

Sramežljivih strank je zelo malo. Vsi na začetku rečejo, da oni tega ne znajo, da jih je sram, celo da jih je strah. Pa jih hitro pomirim, da ne bo nič takšnega. Med fotografiranjem se družinica sprehaja, gleda med seboj, se pogovarja. Že takrat si mogoče iz sramežljivosti povedo nekaj smešnega in se vsi nasmejijo – pristno in iskreno. Če še ne gre, se stisnejo skupaj, se požgečkajo in spet se iskreno nasmejijo ... Tako se kar hitro sprostijo in ena ura fotografiranja mine, kot bi pihnil. Na koncu kar vsi priznajo, da res ni bilo nič hudega, da je bila pravzaprav prav luštna izkušnja. Otroci se najlažje sprostijo med igro s starši ali med tekom, med pihanjem mehurčkov …

6. Vaša posebnost je zagotovo lesena hiška, v kateri se dogaja studijsko in prav posebno božično fotografiranje. Kako je nastala ideja za to pravljično hiško?
Zelo so mi všeč angleške vrtne hiške, ko gospe s klobučki posadijo kakšno rožico, potem pa se usedejo na vrt, si privoščijo čaj in občudujejo to lepo okolico okoli hiške … Zelo sproščen kotiček za ženske. In zakaj ne bi tudi jaz imela nekaj takega? Ampak vsak, ki me pozna, ve, da ne zdržim pri miru niti pet minut. Ampak lahko bi bil pa to studio. Predvsem drugačen studio, kjer se stranke hitro sprostijo, se dobro počutijo.

Po drugi strani pa tudi obožujem božične filme, božične okraske – vse v povezavi z božičem. Doma, v otroštvu, nikoli nismo imeli veliko okraskov, lučk ... Jaz sem precej kreativna oseba in zelo uživam v okraševanju. Zdaj, ko imam to hiško, jo lahko okrasim popolnoma po svoje. Tukaj so mi najbolj pomembni otroci, da zanje ustvarim pravljico, Božičkovo delavnico. Že ko se bližajo hiški, se jim oči svetijo, zares so veseli. A ni to najlepše?

7. Pri fotografiranju gre kdaj zagotovo kaj tudi narobe. Imate kakšno zabavno, prikupno anekdoto, ki jo lahko delite z nami?
Pa jo imam res. Precej sem razmišljala, kako bom odgovorila na to vprašanje, potem pa se je anekdota zgodila ravno te dni. V moji pravljici je te dni sodeloval tudi Božiček. Proti koncu fotografiranja se je Božiček poslovil od otrok, češ da je že precej utrujen in gre malce počivat. Tako smo lahko naredili še kakšno družinsko fotografijo.

Ker pa hiška nima veliko prostorov, ima samo glavni del in stranišče, se je seveda umaknil na stranišče in se usedel na vece školjko. Zgodilo se je, da je neko deklico močno tiščalo na stranišče in je morala kar pohiteti – pa je odprla vrata in zagledala Božička, kako sedi na stranišču (seveda na zaprti školjki). Mamica mi je nato kakšen dan zatem pisala, kako zelo so uživali, da otroci še vedno razlagajo, kako fino je bilo pri Božičku in kako so ga zmotili ravno med kakanjem. 😊

8.Kako ob vseh obveznostih z možem ohranjata iskrico v zakonu in zakaj vam je to pomembno?
Midva se zelo veliko pogovarjava. Vsak trenutek izkoristiva za pogovor. Veliko časa delava skupaj kar v tej hiški, sva kot nekakšna sodelavca. In jaz sem "ta zgovorna" sodelavka. Tako se res veliko pogovarjava.

Kakšen dan gre Miha na delo tudi v službo. Ko se vozi iz službe, me vedno pokliče (seveda prostoročno), tako govoriva celo pot, nato doma skupa spijeva kavo, si vzameva 15 minut za pogovor in tako spet zvečer, ko otroci že spijo. Pred korono sva si vzela tudi kakšen vikend ali dva samo za naju. Kadar gredo otroci na počitnice, si tudi privoščiva, se odpraviva na kakšen izlet ... Mislim, da je ta čas samo za naju kar pomemben. Je lepo, ko smo vsi skupaj, je pa tudi lepo, ko sva sama.

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Jaz že po naravi razmišljam zelo pozitivno, tako da ob vsakem negativnem dogodku pomislim, da je verjetno tako bolje, da je že razlog za to. Bog že ve, zakaj je temu tako. In res je, vedno se potem zgodi nekaj, kar to potrdi. Tudi če takrat ne vidim pozitivnega vidika, se zelo kmalu pokaže.

10. Biti ženska je lepo, ker …
... je res lepo biti ženska. Smo nežne, a hkrati zelo močne. Velikokrat razmišljamo zelo drugače od moških. Razmislimo prav vsak vidik – tako velikokrat mislimo tudi namesto njih, kajne? 😊 Le kaj bi svet brez žensk?

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.