Kako je iskanje lastne identitete povezano z renesančno umetnino?

Si bomo lahko kdaj dokončno odgovorili na to vprašanje? Na pomoč smo poklicali dr. Igorja Škamperleta, ki je resnično bogata in raznolika osebnost. Je Tržačan v Ljubljani, človek, ki se v gozdu ali med skalami znajde enako dobro kot med knjigami ali umetninami.

V pogovoru v oddaji Reflektor sta se z voditeljem Rokom Škrlepom najprej spustila k izvorom v Trstu. Škamperle je še vedno povezan s svojim rodnim okoljem, ki je rodilo kar nekaj velikanov slovenske kulture. "Trst je zelo lepo mesto, živeti v njem pa ni vedno tako preprosto," pravi, saj so Slovenci vsak dan postavljeni pred odločitev, da se zavzamejo za svojo identiteto.

Že v mladosti je bil zelo povezan z naravo. Kot pravi, je začutil "notranji klic", da se je odločil za gozdarsko šolo v Postojni, navdušil pa se je tudi nad alpinizmom. "Človek v naravi … spoznava, brusi, odkriva, krepi samega sebe," je prepričan. Človekov odnos do narave se je skozi zgodovino spreminjal.

Najprej se je z njo spoprijemal, v času romantike pa je začel odkrivati estetsko dimenzijo. V gorah pa spoznava tudi svojo majhnost, pravi Škamperle: "Danes vedno bolj vidim, kar je pomembno prav za naš čas, da človek naravo lahko doživlja kot neke vrste spodbudo za svojo etično, moralno rast. Narava in gore delujejo tudi vzgojno."

Drugo zrcalo, kjer se človek lahko zagleda, pa je umetnost. Škamperle je svoj študij usmeril v humanistiko, posebej pa se je posvetil obdobju renesanse, ko se je zgodil preporod razumevanja človeka. Na primeru slike Pomlad Sandra Botticellija nam je pokazal, kako lahko "preberemo" simbolni pomen, ki ga nosijo umetniška dela.

Po njegovi razlagi slika predstavlja dušo, ki po platonističnih predstavah stoji razpeta med čutnim, telesnim svetom narave in duhovnim, umskim svetom: "Duša je oboje ... Ko se spušča k enemu, se zaveda tudi drugega. Ko motri višje, duhovne stvari, nosi s seboj tudi lepoto 'spodnjega' sveta."

Kako torej človek zgradi svojo identiteto v tej napetosti? Škamperle našteva tri korake. Prvi je pripadnost okolju, v katerem živimo, naravnemu in družbenemu. Drugi dejavnik je selektivni – izbiramo, čemu se bomo posvetili. Naše izbire nosijo vrednost: "Nas ne bi smelo biti strah govoriti o vrednotah," drugače je vse 'itak', 'brezveze' in končamo v nihilizmu.

Iz svoje izkušnje na Tržaškem Škamperle tu poudarja tudi pomen ustanov, ki pomagajo mladi osebi pri vključitvi v skupnost. Tretji korak pa je integracijski: povezovanje naših delnih identitet v celoto. Tako postanemo "kozmični državljani", ki združujejo planetarno zavest z lokalno, narodno in svetovnonazorsko identiteto.

Toda identiteta po njegovem mnenju ni nekaj dokončnega, zaključenega – človek doseže neko raven gotovosti, a ostaja odprt v presežno: "Človek ni v celoti zemeljski državljan, gre v večno. […] Prav je da se veselimo tega sveta, zanj skrbimo, nismo pa v celoti od tega sveta."

Pri tem Škamperle vidi ključen dejavnik v veri: "Vera dviguje človeka, ga pomirja in ga navdušuje. Če to zmanjka, človek izgubi smisel." Človek se srečuje s tremi robovi svoje eksistence: smrt, erotični svet in sveto, sakralno. Vse troje je povezano, zato brez pravega odnosa do svetega izgubimo tudi preostala dva.

Za konec pa velja želja dr. Igorja Škamperleta: "Veselo in pogumno po našem svetu!"

Vabljeni k ogledu celotne oddaje.