Katja in Anže Opara iz Domžal sta se sedem let po civilni poroki odločila za zakrament svetega zakona in krst njunih treh otrok. Krst je zanju milost in začetek nečesa novega. Na poseben način tudi za Katjo, ki se v katehumenatu pripravlja na prejem ostalih zakramentov na velikonočno vigilijo.
Kako se je prebudila želja za krst otrok, pa tudi odločitev, da stopite na pot priprave za prejem zakramentov – v katehumenat?
Katja: Začelo se je s kovidom, za vse težkim obdobjem, ko sem se zelo oddaljila od vseh prijateljev, tudi nekaterih družinskih članov. Dora je bila stara štiri leta in razmišljala sva o tem, da bi šla v vrtec.
Nisem bila naklonjena javnemu vrtcu, kjer sem tudi delala. Možu sem predlagala, da bi otroke raje zaupala v varstvo vernim ljudem, ki bodo zagotovo spoštljivi do ukrepov. Povedal mi je za katoliški vrtec v Domžalah.
Anže: Po pogovoru z ravnateljico sva vedela, da je to dobra pot.
Katja: Vrtec Dominika Savia je edini pozdravljal mojo željo, da v začetku otroci ne gredo vsak dan v vrtec. Tako se je začelo. Obenem sva vpisala še Vitana.
Po odločitvi za katoliški vrtec ste se vpisali tudi v družinsko katehezo. Kdo vas je spodbudil?
Anže: Ravnateljica večkrat pošilja vabila na pogovorne delavnice. Ko je poslala vabilo na delavnico ob izidu knjige Mama moli, sem Katjo spodbudil, naj gre. Ravno takrat se je znašla v situaciji, ko se ji je zdelo, da nima nikogar, s komer bi se lahko iskreno pogovorila. Ko je malo ugovarjala, sem odločno rekel, da bo šla in bom jaz poskrbel za otroke.
Katja: Bil je moj prvi izhod od doma, odkar sem imela dva otroka. Tam sem spoznala svojo zdajšnjo pričo Cecilio Fink Cerar. Ko sem imela osebnostno krizo, sem malo potožila ravnateljici Živi, da nimava prijateljev, da sva drugačna od najinih vrstnikov.
Predlagala mi je družinsko katehezo. Izrazila sem pomislek, ker nimam nobenih zakramentov, otroci niso krščeni. A me je spodbudila, naj pridemo pogledat.
Anže: Prejšnje šolsko leto smo se vpisali v družinsko katehezo in nam je bilo v spodbudo.
Je bilo naporno, glede na to, da je družinska kateheza vsak teden?
Katja: Začetno navdušenje je malo splahnelo. Bilo je fizično naporno, saj sem imela ob sebi enoletno Eldo. Takrat pa je Anže postal navdušen. Vztrajali smo. Prek Cecilie in njenih spodbud je v meni raslo hrepenenje. Z njo sem šla na duhovne vaje, bila mi je v moralno oporo, sama sem želela kaj več vedeti o vsem. Izhajam iz polovično verne družine.
Moja mami je tradicionalno verna, oče pa je bil kategorično proti veri. Oživeli so spomini na otroštvo, ko sem bila pri maminih sorodnikih, z njimi molila, hodila k maši … Ko se oziram nazaj, vidim, da me je Bog vedno iskal in bil ob meni, ker moje otroštvo ni bilo svetlo, saj sta se starša pri mojih devetih letih ločila.
Ko sem sprejela, da je Gospod vedno ob meni, je bilo lažje. Ob tem se je v meni prebudila želja, da bi otroci že v otroštvu imeli versko oporo, da bi vedeli, da so vedno ljubljeni, tudi če starši v določenem trenutku tega ne zmorejo pokazati.
Anže: Tudi jaz izhajam iz katoliške družine, prejel sem vse zakramente, v družini pa nikoli nismo vere zares živeli. Po birmi sem zapustil župnijsko občestvo in nehal prakticirati vero.
V prvem letu družinske kateheze je dozorela odločitev za krst otrok.
Katja: Na dopustu na morju sva se veliko pogovarjala in dozorela je želja za krst otrok. To sva zaupala duhovniku Matjažu Venti. In tudi mojo odločitev, da bi šla v katehumenat. Če bodo otroci krščeni, se mi zdi prav, da je tudi mama.
Anže: Rada sva se pogovarjala z njim. Zelo goreč je v svojem pričevanju, predvsem pa nam je pomagal s tem, da je bil z nami.
Katja: Vpisala sem se v katehumenat v Ihanu. Na začetku smo bili trije, zdaj nas je osem, od tega sedem iz Domžal.
Kako ste se lahko poročili cerkveno, saj še niste niti krščeni?
Katja: Na prvem srečanju je župnik Andrej Poznič izrazil željo, da zraven hodijo tudi botri. Uf, kako bo mama petih otrok in zaposlena to zmogla? Zaupala sem mu svoje skrbi in tudi svoje namene, da želiva vse tri otroke krstiti ter da bi se nekje do desete obletnice najine civilne poroke tudi cerkveno poročila. Vprašal je, zakaj ne kar ob krstu otrok. Na moje pojasnilo, da še nisem krščena, je odvrnil, da se z Božjo pomočjo vse da.
Pojasnil je, da ker sem katehumenka in sem stopila na pot resne priprave, me lahko smatrajo že kot enako vsem z zakramenti. A da bo treba še nekaj stvari prej urediti.
Pozval me je, naj odrešim svojega moža: "On je v grehu. Ima zakramente, a z vami po naših zakonih živi na koruzi. Odrešite ga, da bo lahko šel k obhajilu." Ko sem to povedala možu, je bil ves iz sebe: "Saj res, jaz ne bi smel hoditi k obhajilu."
Anže: Res se me je dotaknilo. Samo poslušal sem in predlagal, da se o tem pogovoriva z Matjažem, pozneje sva se o vsem pogovorila še z župnikom Klemnom Sveteljem.
Po več kot dvajsetih letih ste pred poroko šli k spovedi. Kako ste jo doživeli?
Anže: Bilo je težko, močno je prišel do izraza sram, ko sem se zavedel svoje grešnosti. Po spovedi sem doživel, da sem odrešen, in sem bil v sebi globoko pomirjen. Še lepše je bilo, ko sem šel po spovedi k obhajilu pod obema podobama pri poročnem obredu. Bilo je milostno.
In dočakali ste krst otrok in prejem svetega zakona …
Katja: Potrebno je bilo le še to, da sem pripeljala dve priči iz otroštva, ki sta jamčili, da nisem bila prej poročena. Potem se je dalo izpeljati, ker sem katehumenka. Želela sva si, da bi bilo še pred decembrom, ko je že veliko vsega.
Anže: Pomembno nama je bilo, da bodo vsi vpleteni lahko prišli.
Katja: Glasba je del najinega življenja, zato sva se odločila, da povabiva poleg ožjih družinskih članov tudi družinsko katehezo – najino širšo družino. Tako smo iz nič prišli na tri krste in poroko in veliko povabljenih. In ko gledam nazaj, ne bi ničesar spremenila.
V čem zdaj vidita polnost zakramenta svetega zakona in spremembe v vajinem zakonu?
Katja: Polnost predvsem v Božjem varstvu. Zdaj imava še Nekoga, ki naju ščiti, vodi in komur se lahko vedno zaupava. Vstopila sva v občestvo in pridobila veliko ljudi, h katerim se lahko obrneva, kot sva dobila večkrat zapisano in zagotovljeno v voščilih.
Anže: Ko sva v pripravi na poroko brala Anselma Grüna, sva dobila veliko priporočil za življenje v zakonu, pa tudi nasvetov za težje čase v zakonu, mi je postalo jasno, kako pomembno je, da prejmeva ta zakrament in da ni dovolj samo civilna poroka.
Katja: Po cerkveni poroki vidiva spremembe v najini povezanosti in da sva bolj pomirjena. Voščila in želje, ki jih prebirava, naju bodrijo, pa tudi hitro preusmerijo jezo v nekaj drugega. Hitreje si lahko odpustiva ali pa se zadrživa.
Anže: In hitreje sprejmeva kritiko drugega, argument zoper nekaj, kar bi sicer naredil, pa uvidiva, da ima druga stran tudi prav. V ponedeljek sem delal ves dan, in ko sem prišel ob devetih zvečer domov, sem videl, kaj vse je družina naredila in kako je dom postal še bolj topel.
Kaj v moči svetega zakona želita zdaj posredovati otrokom z vzgojo?
Anže: Nekaj posebnega je že to, ko vidim, da so otroci večji in so krst doživeli drugače, kot če bi bili krščeni kmalu po rojstvu. Z Doro in Vitanom smo se veliko pogovarjali in sta krst doživela kot nekaj bistvenega.
Menim, da je to lepa popotnica za življenje v veri. Od krsta naprej se večkrat pogovarjamo o svetnikih, praznikih, velikokrat omenjata svoje zavetnike. Drugače je, ker gremo skupaj skozi to in je vse še toliko bolj polno. Za naprej želiva, da to živimo skupaj.
Katja: Z občestvom. Vero živimo z družinami v družinski katehezi, ki so nam za zgled. Pa tudi sami se trudimo versko življenje redno prakticirati z večerno molitvijo, pa pred in po obedu, tudi pomoč drug drugemu – najprej v družini, našem občestvu, predvsem pa, da živiva in vzgajava za krščanske vrednote.
Seveda se tudi skregamo, a se pogovorimo in spore rešujemo. Smo v varnem zavetju družinske kateheze, ko komu kdaj lahko tudi zaupava otroke, ker veva, da bodo na varnem.
Anže: Zahvaljujeva se vsem v družinski katehezi, ki so nama v zadnjih trenutkih priprav na krst in poroko pomagali nesebično in z veseljem. Priprave so bile tudi zaradi tega lepše.
Katja: In manj stresne. Popolnoma drugače kot pri civilni poroki pa imava dva otroka več.
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
