Rad ima glasbo, obožuje fotografijo. Po poklicu pa je Matevž Trdan pediater, neonatolog. Za prezgodaj rojene in bolne novorojenčke skrbi v ljubljanski porodnišnici. Pravi, da je tam mnogo malih ljudi in pogosto velikih skrbi. On z znanjem, posluhom in tenkočutnostjo pripomore, da so te vsaj malo manjše. Sicer pa zahtevni poklic pozorno prepleta z družinskim življenjem – ženo in dvema otrokoma. Prepričani smo, da boste v spodnjih odgovorih našli navdih tudi vi. Mi smo ga vsekakor.
Služba, žena, otroka, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Včasih se mi zdi, da je res izziv uskladiti vse obveznosti in najti čas za vse, tudi zase. Trudim se, da si čim bolje razporedim svoj čas – včasih uspe, včasih ne. Pri nas je pač tako, da pridejo dnevi, ko samo hitimo in kakšno stvar tudi zamudimo. Pa tudi dnevi, ko si vzamemo čas samo zase.
Vse bolj pa sem začel ceniti tiste spontane trenutke rutine vsakdanjika – veliko mi pomenijo jutranji klepeti s hčerko Ruto med vožnjo v šolo, uspavanje malega Adama, saj se takrat tudi sam malo umirim, pa tek s psom, ki poskrbi, da ostajam v kondiciji. Vse to usklajevanje je zagotovo lažje ob ženi, kot je Sara, ki me podpira in razume.
Kako razvajate svojo ženo?
Imam srečo, da je Sara oseba, ki ceni drobne pozornosti in se zelo razveseli že preprostega objema ali če kaj skuham. Sicer pa je vesela, ko si vzamem čas za nas, še posebej za naju. Zelo rada potuje, raziskuje nove kraje – prav ta naša potepanja po svetu prinesejo neko zadovoljstvo, predvsem pa mnogo lepih spominov.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Trudim se preseči stereotip, da so moški manj prisotni v družinskem življenju, kar naj bi še posebej veljalo za zdravnike. Poskrbim, da z družino skupaj preživimo dovolj kakovostnega časa. Z veseljem spremljam korake odraščanja svojih otrok in sem ob njih, ko me potrebujejo. Kadar pa sem zaradi dela vseeno odsoten, želim biti otrokom zgled, da se je v življenju treba kdaj potruditi, vztrajati ter s svojimi sposobnostmi in talenti prispevati za dobro vseh nas.
Za klene fante in gospode
Po poklicu ste pediater, ukvarjate se z nedonošenčki. Kako je videti vaš delokrog, vsakdanjik? Kaj vam oz. nam sporočajo ta najbolj krhka in ranljiva bitja?
Res je, po poklicu sem pediater, neonatolog. Delam v Porodnišnici Ljubljana, kjer skrbimo tudi za prezgodaj rojene in bolne novorojenčke. Svoj poklic imam rad, ker prinaša veliko izzivov in ker imam priložnost delati v dobrem timu, kjer se vsi skupaj trudimo za naše male junake. Gre za oddelek, ki je poln majhnih ljudi in pogosto velikih skrbi ...
A večina zgodb naših otrok ima srečen konec in veseli smo, da lahko pri tem pomagamo. Ti otroci nas učijo, kako se v življenju ne smemo kar predati, ob njih vidim, kako dragoceno je vsako življenje, in da so vztrajnost, potrpežljivost in zaupanje ključni za doseg ciljev.
Seveda pa kljub trudu zmeraj ne gre po naših načrtih, takrat se zavem, da stvari le niso samo v naših rokah.
Na kakšne načine pomirite zaskrbljene starše?
Rojstvo prezgodaj rojenega ali bolnega otroka je večinoma nepričakovan dogodek, starši na to niso pripravljeni in se pogosto znajdejo v stiski. Pomembno se mi zdi, da si vzamemo čas, se z njimi iskreno pogovorimo, jim razložimo stanje ter jih spodbujamo k ohranjanju stika z otrokom, da so s svojo prisotnostjo vključeni v proces zdravljenja. Nekateri otroci na našem oddelku preživijo več tednov, včasih celo mesecev.
V tem obdobju imajo lahko številne vzpone in padce, s starši pa si skupaj delimo tako težke trenutke kot tudi drobne zmage. Veliko staršev in otrok ostane na poseben način povezanih z nami tudi pozneje v življenju, kar nam veliko pomeni.
Lahko delite z nami kako službeno anekdoto, ki vam je ostala v spominu?
Gotovo ne bom pozabil odhoda domov nekega novorojenčka. Bil je otrok romskih staršev, in ko je prišel čas odpusta, ga je pred porodnišnico čakala bela limuzina, do avta so ga pospremili trobentači, mama pa je prejela res velik šopek rož. Polno veselja, praznovanja in ponosa. Zdi se mi lepo in prav, da vsak na svoj način praznuje in se veseli, saj je rojstvo vsakega novega življenja praznik.
Vaša velika ljubezen je fotografija. Kaj vam daje tovrstno ustvarjanje?
Ko sem se odločal za poklic, sem izbiral med medicino, filmsko režijo in oblikovanjem, pozneje me je začela zanimati še fotografija. Rad stojim za objektivom, se igram s kompozicijo, svetlobo in lovim pristne trenutke.
Rad imam dobre fotografije – tiste, ki pripovedujejo zgodbo in ohranijo spomine. Rad ustvarjam in v teh letih se je nabralo kar naj stvari, zato je nastala spletna stran drobnestvari.si, prek katere lahko svoje talente delim z drugimi. V kratkem bom lahko ponudil še nekaj novega, ampak vse ob svojem času.
Kako se spominjate srednješolskih dni na Gimnaziji Želimlje? Kaj vam je dala?
Gimnazijska leta so mi ostala v lepem spominu. Če pogledam nazaj, sem imel priložnost odraščati med ljudmi s podobnimi vrednotami, ki jih je šolsko okolje vsekakor spodbujalo in so mi ostale tudi pozneje v življenju pomembno vodilo. Spletla so se prijateljstva, preko zanimivih ekskurzij smo raziskovali svet, vedno je bilo veliko petja, glasbe in skupnih molitev.
Poleg klasičnega šolskega dela in učenja je okolje ponujalo možnost za razvoj različnih talentov in nasploh pristopalo k posamezniku celostno. Predvsem pa so na šoli vladali prijetni in spoštljivi odnosi, kar je res dobra popotnica mlademu človeku za življenje. Isto gimnazijo je pozneje obiskovala tudi moja žena in ta izkušnja naju še na poseben način povezuje.
Vas še kaj veseli?
Poleg že naštetih stvari mi precej pomeni tudi glasba, ki je že od nekdaj prisotna v mojem življenju. Kot majhen sem se učil igrati harmoniko, pozneje klasično kitaro, več let v župniji vodim različne glasbene zasedbe. Zdi se mi zelo dobro, da se človek ukvarja z glasbo, saj je to priložnost za ustvarjanje, glasba krepi vztrajnost in povezuje ljudi. Tudi svoje otroke spodbujam k temu.
Ruta zavzeto vadi violino, Adam pa že zdaj kaže zanimanje za vsako melodijo, ki jo sliši. Lepo se mi zdi, ko odrasli otrokom predajamo veselje do glasbe in skupaj z njimi igramo. Prav v zadnjih letih je v naši župniji Koseze zaživel družinski zbor in orkester, kjer odrasli igramo skupaj z otroki – skupaj slavimo in res lepo zazvenimo.
Česa po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje?
Zdi se mi, da potrebujemo več sočutja do ljudi in spoštovanja svetosti narave. Verjamem, da bi nam bilo tako v življenju lepše, hkrati pa bi naš planet pustili lep tudi naslednjim generacijam.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Ena izmed stvari je bila gotovo odločitev za poroko. Zdi se mi, da smo ljudje velikokrat preizkušani prav v odnosih, in večkrat se mi je zdelo, da je zgraditi dober odnos prava umetnost. S Saro sva začela skupno pot že pred dobrimi desetimi leti, a odločitev za poroko sva lahko mirno sprejela šele letos. Ko pogledava nazaj, nama ni žal. Potrpežljivost, trud in čas, ki sva ga vložila v odnos, so se obrestovali in poroka je bila le še potrditev tega, da sva na pravi poti.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Želim si, da bi vedno znal videti dobro in podarjeno, da bi bil hvaležen za vse, kar mi življenje prinese, ter da bi tudi v težkih trenutkih našel nek smisel in mir. Priznam pa, da mi to vedno ne uspe. In čeprav lahko vedno najdem podporo v skupnosti, znotraj katere bivam, včasih potrebujem to, da se najprej sam ustavim, kakšno stvar premislim, izročim, prespim, rečem amen, potem pa naprej.
Z veseljem se tudi kam odpravim. Oba s Saro sva, še preden sva se spoznala, rada obiskovala poletna srečanja mladih v Taizeju, še vedno pa se skoraj vsako leto pridružimo mladim v Medžugorju – tja vedno lahko prinesemo vse prošnje in zahvale za blagoslove, ki jih prejemamo v življenju.
