Sammy Basso je bil Italijan globoke vere, ki je po zunanjem videzu precej izstopal od vrstnikov. Rodil se je namreč z redko genetsko boleznijo progerija oz. Hutchinson-Gilfordov sindromom progerije, ki povzroča hitro staranje, spremljajo pa jo še številni drugi simptomi.
Kljub težavam, ki so ga pestile, je vsa leta ohranjal pozitiven pogled na življenje. Veliko svojega časa je namenil preučevanju in raziskovanju bolezni, o njej je ozaveščal predvsem prek italijanskega združenja za progerijo, ki ga je leta 2005 ustanovil skupaj s starši.
V primerjavi z drugimi posamezniki, ki so bili prav tako rojeni s podobno genetsko boleznijo – ta prizadene enega na osem milijonov rojenih otrok –, je dočakal visoko starost. Umrl je letos oktobra pri 28 letih.
Sammy je s svojim nasmehom, veseljem do življenja in globoko vero pustil pečat pri vseh ljudeh, ki jih je srečal. Svojo diagnozo je sprejemal, ni pa ji pripisoval bistvenega mesta v njegovem življenju. "Všeč mi je moje življenje takšno, kot je, ker je moje življenje. Imam prijatelje, starše, družino. To so najpomembnejše stvari. Progerija je majhen del mojega življenja, vpliva le na telo," je leta 2016 povedal v intervjuju za italijansko izdajo Aleteie.
Izrazil je veliko hvaležnost in se navezal tudi na vero in odnos z Jezusom. Povedal je še:
"Vsako priložnost, ki jo imamo, da smo srečni, je treba pozdraviti z vsem entuziazmom, ki ga premoremo."
Prav poseben pečat je Sammy zapustil tudi v posebnem pismu – duhovni oporoki, ki so ga prebrali na dan pogreba pred več kot tritisočglavim občestvom in je v veliko tolažbo njegovim najbližjim, vsem nam pa posebna hvalnica življenju.
"Slovo od najdražjih je ena najbolj človeških in najbolj poetičnih stvari. Kadarkoli sem razmišljal o tem, kakšnega pogreba si želim, vedno sta bili dve stvari, ki ju nisem mogel prenesti: to, da ne bom mogel biti prisoten in imeti zadnjega govora ter da ne bom mogel tolažiti svojih najdražjih," je zapisal Sammy v pismu, ki ga je v celoti objavila ameriška izdaja Aleteie.
V nadaljevanju navajamo nekaj odlomkov njegovih dragocenih misli.
Brez obžalovanj
Želim, da veste, da sem svoje življenje živel srečno, brez izjeme, in živel sem ga kot preprost človek, s trenutki veselja in težkimi trenutki, z željo po dobrem, kdaj bolj uspešno, spet drugič precej neuspešno. Kot veste, je progerija že od začetka močno zaznamovala moje življenje. Čeprav je bila le majhen del tega, kar sem, ne morem zanikati, da je precej vplivala na moje vsakdanje življenje in ne nazadnje tudi na moje odločitve.
Zagotovo bo marsikdo rekel, da sem izgubil boj z boleznijo. Ne poslušajte ga! Nikoli ni bilo nobenega boja, bilo je samo življenje, ki ga je bilo treba sprejeti, s svojimi težavami, a še vedno čudovito, ni bilo nagrada ali obsodba, bilo je preprosto darilo, ki mi ga je dal Bog.
Samo Bog je večen
Poskušal sem živeti čim bolj polno, vendar sem delal svoje napake, kot vsak človek, kot vsak grešnik. Sanjal sem o tem, da postanem oseba, o kateri se bo govorilo po šolskih knjižnicah, oseba, ki se je bodo spominjali zanamci. […] Ne zanikam, da čeprav je bil moj namen biti velikan v zgodovini, ker sem delal dobro, je del te želje izviral tudi iz sebičnosti. Sebičnost tistih, ki preprosto želijo biti več kot drugi. S to nezdravo željo sem se boril na vso moč, saj sem dobro vedel, da Bog ne mara tistih, ki delajo sami zase, a kljub temu mi ni vedno uspelo. Ko pišem to pismo in si predstavljam, kakšen bo moj zadnji trenutek na zemlji, se zavedam, da je to najbolj neumna želja, ki jo človek lahko ima. Osebna slava, veličina, slava ni nič drugega kot minljiva stvar.
Ljubezen, ki se ustvarja v življenju, pa je večna, kajti večen je samo Bog, in ljubezen prihaja od Boga. Če česa nisem nikoli obžaloval, je to, da sem v življenju ljubil toliko ljudi in tako zelo. In vendar premalo. Tisti, ki me poznajo, vedo, da nisem človek, ki bi rad svetoval, a to je moja zadnja priložnost … zato prosim prijatelje, imejte radi tiste okoli sebe, ne pozabite, da naši sopotniki nikoli niso sredstvo, ampak cilj. Svet je dober, če vemo, kje iskati!
Loading
O smrti in večnem življenju
Smrt je najbolj naravna stvar na svetu. Če hočemo uporabiti paradoks, je smrt nekaj najbolj naravnega v življenju. Pa vendar nas straši! To je normalno, s tem ni nič narobe; celo Jezusa je bilo strah. Je strah pred neznanim, saj ne moremo reči, da smo ga v preteklosti že doživeli. Vendar o smrti razmišljamo pozitivno: če je ne bi bilo, verjetno v življenju ne bi dosegli ničesar, saj tako ali tako vedno obstaja jutri. Smrt pa nam daje vedeti, da ni vedno jutri, da če želimo nekaj narediti, je pravi čas zdaj!
Za kristjana pa je smrt tudi nekaj drugega. Ker je Jezus umrl na križu kot žrtev za vse naše grehe, je smrt edini način, da resnično živimo, je edini način, da se končno vrnemo v Očetovo hišo, je edini način, da končno uzremo njegov obraz.
Vse je od Boga
Če sem bil v življenju vreden, če sem nosil svoj križ, kot so mi naročili, sem zdaj pri Stvarniku. Zdaj sem s svojim Bogom v njegovi neuničljivi hiši. On, naš Bog, edini pravi Bog, je prvi vzrok in konec vseh stvari. Pred smrtjo nima smisla nič razen Njega. Zato, čeprav je samoumevno, saj On ve vse, kakor sem se vam zahvalil, se želim zahvaliti tudi njemu. Bogu dolgujem vse svoje življenje, vsako dobro stvar. Vera me je spremljala in brez svoje vere ne bi bil to, kar sem. Spremenil je moje življenje, pobral ga je, iz njega je naredil nekaj izjemnega in to je storil v preprostosti mojega vsakdanjega življenja.
O prizadevanju za dobro
Nikoli se ne naveličajte, moji bratje in sestre, služiti Bogu in delovanja v skladu z njegovimi zapovedmi, kajti nič nima smisla brez njega in ker bo vsako naše dejanje vrednoteno in bo odločilo, kdo bo živel večno in kdo bo moral umreti. Vsekakor nisem bil najboljši kristjan, prav gotovo sem bil grešnik, a to zdaj ni več pomembno: pomembno je, da sem se trudil po svojih najboljših močeh in bi to storil še enkrat.
Sprejemanje Božje volje
Nikoli se, bratje moji, ne naveličajte nositi križa, ki ga je Bog določil vsakemu posebej, in ne bojte se poiskati pomoči pri nošenju, kakor je Jezusu pomagal Jožef iz Arimateje. In nikoli ne obupajte nad polnim in zaupljivim odnosom z Bogom, voljno sprejmite Njegovo voljo, kajti to je naša dolžnost. Prav tako tudi ne bodite pasivni in naj se vaš glas sliši na ves glas, razkrijte svojo voljo Bogu, tako kot je to storil Jakob, ki se je zaradi tega, ker se je pokazal močnega, imenoval Izrael: tisti, ki se bori z Bogom.
Zagotovo bo Bog, ki je mati in oče, ki je v Jezusovi osebi izkusil vsako človeško šibkost in ki v Svetem Duhu vedno živi v nas, ki smo njegov tempelj, cenil vaš trud in ga ohranil v svojem srcu.
