“Najbolj me prizadene trpljenje tistih, ki niso nič krivi, pa so lačni, žejni, bolni, zlorabljeni”

Jože Andolšek je salezijanski duhovnik, ki sicer deluje v Celovcu, in slovenski misijonar v Etiopiji. Kadar se vrne iz Afrike, skupaj z dijaki slovenske gimnazije v Celovcu in mnogimi dobrimi ljudmi na avstrijskem Koroškem in v Sloveniji nagovarja druge, naj bomo sočutni z najbolj pomoči potrebnimi v Etiopiji.

V zadnjih letih je dejaven predvsem na severu Etiopije, kjer je med letoma 2020 in 2022 divjala bratomorna vojna, ki je pustila hude posledice na tamkajšnjem prebivalstvu.

Kaj vas je pri prvem obisku Etiopije tako nagovorilo, da ste se odločili, da boste svoje življenje posvetili tamkajšnjim ljudem?
Ko sem videl otroka, ki je v materinem naročju umiral zaradi lakote. Takrat sem sklenil, da če bi rešil le eno življenje, potem moje življenje ne bi bilo zaman. Revščina je predvsem vidna pri otrocih, ženah in starcih, ki umirajo zaradi lakote. Najbolj me prizadene trpljenje tistih, ki niso nič krivi, pa so lačni, žejni, bolni, zlorabljeni …

Kako poteka dan v misijonu?
Zjutraj, po sveti maši, se ob 8. uri učenci z učitelji zberejo pred šolo, kjer jim ravnatelj ali kdo izmed nas podari besedo za dan, ki ga začenjamo. Občudujem tišino, v kateri se učenci obračajo na Boga.

Po dveh urah pouka dobijo majhno žemljo in to je za mnoge učence tudi zajtrk. Vsi vedo, da je ta kruh, ki ga delimo, naš dar. Pri razdelitvi pomagam tudi jaz. S hvaležnostjo in zahvalo ga sprejmejo. Do 12. ure so pri pouku učenci nižje stopnje, nato pa še starejši. Večerna srečanja ob igri, igranje nogometa, košarke, karateja … so del "trauma healinga", celjenja ran in razreševanja travm.

Kako pomagate tem ljudem?
Največkrat sem posrednik dobrote mnogih in priča nekaterim zgodbam, ki so postale del mene. To so vesele zgodbe s srečnim koncem, so pa tudi takšne, ob katerih sem onemel in ostal brez besed.

Da sem uresničil sanje pomoči revnim, se moram zahvaliti svojim dijakinjam in dijakom na Slovenski gimnaziji v Celovcu. Dijaki in učitelji se vsako leto konec septembra zberemo v gimnazijski avli in po predstavitvi dobrodelne akcije se dijaki po pouku napotijo od hiše do hiše na južnem Koroškem ter prosijo za sredstva, da bi njihovi vrstniki na severu Etiopije imeli dnevni obrok hrane.

Salezijanci so nam hvaležni za vso pomoč, na primer da so revni prišli do vode, za prostovoljce, za medicinsko pomoč, za gradnjo šol, za programe izobraževanja in kmetijstva, predvsem pa za dar botrstva. Sedaj po vojni pa so še posebej pomembni t. i. seminarji trauma healing, ki jih pripravlja in vodi Študijsko-raziskovalni center za družino iz Ljubljane.

S kakšnimi stiskami se soočajo ljudje, ki jih spremljate?
Salezijanci imamo na severu štiri skupnosti, ki se posvečajo najbolj revnim. Tu je bilo od leta 2020 do 2022 ubitih več kot 850 tisoč ljudi, predvsem otrok, in 120 tisoč deklet in žena spolno zlorabljenih. V misijon prihajajo mladi, ki so izgubili bližnje in želijo biti slišani, ter dekleta, ki jim je bilo odvzeto dostojanstvo …

Tu je prostor, da telo spregovori v solzah, v zapisu, ki ga napišejo o svoji stiski, žalosti ob smrti najbližjih … Ob procesu celjenja ran spoznavam, da je nadvse pomembno okolje, kjer mladi živijo. Sedaj po vojni je trgovina z ljudmi ena najbolj perečih tem.

Sami se vztrajno borite ravno proti trgovini z ljudmi. Nam lahko zaupate kako zgodbo s srečnim koncem?
Skoraj vse redovne družbe so vključene v projekt Human trafficking, ki preprečuje tovrstne zločine. Preprodaja človeških organov in prostitucija mi trgata srce. Včasih nam uspe odkupiti otroka ali mladostnika iz primeža kriminalcev, ki se ukvarjajo s preprodajo človeških organov.

Tako smo po posredovanju salezijanskega provinciala Estifanosa rešili dečka Hagosa! Ko smo bili v Etiopiji, smo obiskali njegovo družino in posneli kratek prizor ... Ko smo družino obiskali v vročem popoldnevu visoko v hribih ob eritrejski meji, mi je mati rekla: "Nadvse smo hvaležni dobrotnikom, da se je sin živ vrnil domov! Postali ste člani naše družine. Vsak večer molimo za vas!"

Pa srečen konec zgodbe 19-letne Awet, ki se je prodajala na ulicah Addis Abebe. S pomočjo don Boskove prostovoljke, domačinke Melenesh, smo jo rešili. Danes je izučena frizerka in ima v Addis Abebi frizerski salon. Awet nam je zaupala: "Ko sem se prodajala, me ni bilo strah, karkoli bi mi naredili, ker mi je bilo vseeno. Sedaj pa, ko sem izstopila iz tega pekla, se bojim zase, za svoje telo, da bi me kdo ranil!"

Kako se kot misijonar soočite z dejstvom, da ne morete pomagati vsem?
Zvečer, ko pridem v kapelo in sem v tihoti, vem, da Jezus želi, da svoje življenje zastavim za tiste, ki so revni, bolni, lačni, zlorabljeni … Ob ljudeh, posebno mladih, doživljam, da vsi potrebujemo ozdravljenje. To mi v duhovnem življenju prinaša notranji mir, večkrat pa tudi bolečino.

Učim se, da je trpljenje del naše duhovne poti. Spoznavam, da je v vseh nas hrepenenje po lepem in dobrem. Zato dam mnogim vedeti, da smo vsi lepi, čeprav imamo rane in napake; vsi imamo kar najlepši prostor v Jezusovem srcu.

Kaj vas ob delu z ljudmi v Etiopiji nasmeji, spravi v dobro voljo?
Psalmist je v 68. psalmu zapisal: "Ljudje v Etiopiji dvigajo roke k Bogu." To veselje je čutiti pri nedeljski sveti maši. To vzdušje se nadaljuje tudi po maši, pa tudi ko prihajam k njim na obisk. Ob vsaki priložnosti pripravijo "coffee ceremony", ki pa zna trajati tudi kakšno uro.

Pri srečanjih ne gre zato, da se mora vedno nekaj dogajati. Enostavno smo skupaj! Ko sem na igrišču med odmorom z otroki in odmislim lakoto in bolezni in se z njimi predam otroški igri in čudenju, sem nadvse hvaležen, da smem biti eden izmed njih.

Nam lahko zaupate kak ljub spomin ali anekdoto?
S skupino smo odšli na podružnično šolo, kjer smo imeli popoldanski pouk. Nato smo se dve uri v vročem soncu vračali proti misijonu, kjer smo mesec dni prebivali. Ko pridemo v svoj afriški dom, vidim pod drevesom deklico Anamario na vozičku in njenega brata. Na hitro ju pozdravim in grem v sobo, da se pred večerjo umijem in odpočijem.

Pri večerji mi sestra Zvonka pravi: "Anamaria te je popoldan čakala, da bi te pozdravila." Takoj se mi je začela oglašati vest. Anamario sem dobro poznal. Starši niso imeli denarja, da bi ji plačali cepljenja, zato je bila paralizirana. Ko je sestopila z vozička, se je s težavo premikala. Hvaležna je bila za najmanjšo uslugo. Ponoči sem vrtal vase in si očital, češ, vsaj prijateljski trak, ki so mi ga naredili gimnazijci, preden smo šli na pot v misijon, bi ji lahko podaril ali jo držal za roko, kot je tu v navadi … Vso noč sem se premetaval in si očital.

Naslednje leto sem bil s skupino zopet v misijonu. V soboto smo šli v bližnjo vas, kjer so mladi pripravili oratorijski dan. Tam sem na vozičku zagledal Anamario, ki je z veseljem vodila skupino. Ves srečen sem jo močno objel, kot bi hotel popraviti vtis preteklega leta. Ob slovesu sem ji podaril svoj misijonski križ in ji rekel, da se bova drug drugega spominjala v molitvi … Tisto noč sem zelo dobro spal.

Katero spoznanje, ki ste ga odkrili v misijonih, bi koristilo vsem nam?
Za nekaj ali nekoga moraš tvegati samega sebe, moraš dati najboljše, kar je v tebi. Kot salezijanec, ki želim biti blizu izročilu Janeza Boska, vem, da so zame to mladi. V misijonu sem se dokopal do spoznanja, da so darovi zelo potrebni, še bolj pa notranja drža povezanosti s trpečimi. Pri pomoči ne gre le za trenutno prizadetost, ampak za trajno notranjo povezanost z revnimi.

Kdo vse pomaga pri delu za najbolj pomoči potrebne v Etiopiji?
Najbolj pomaga Misijonsko središče Slovenije in Misijonska pisarna v Celovcu. Če ne bi bilo trikraljevske akcije, srednje šole na zahodu v Gambeli ne bi bilo. Najpomembnejši projekt je Botrstvo. Posebej sedaj, ko so na severu razmere tako hude in vrste travm tako raznolike, da jih ni mogoče opisati.

Projekt Botrstva daje številnim otrokom, mladim in študentom upanje, da bodo v življenju prišli do zaželenega poklica, ter jim tako preprečimo, da bi končali na cesti. V sodelovanju z Misijonskim središčem v Addis Abebi zelo uspešno deluje laiška misijonarka Polona Dominik. Skrbi za mlade na cesti, hkrati skrbi za tudi program botrstva. Za Polono bi lahko rekel, da je mladim mama, prijateljica, bolničarka in učiteljica!

Mnogim študentom smo prav s projektom Botrstvo omogočili, da so prišli do poklica. Ena izmed njih je Shawith, ki je odraščala kot sirota pri sestrah sv. Ane v Adigradu. Kot otrok je izgubila starša, ker nista imela denarja za zdravnika, kaj šele za zdravila. Ko je končala maturo, sem bil s prostovoljci v tem domu. Prosila me je, da bi ji poiskal botra, da bi v bližnjem mestu Mekelle študirala medicino. Dobila je botra in tako je postala zdravnica in konec tedna dela z ljudi, ki nimajo sredstev, da bi plačali zdravnika.