Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Isaure Armanet je poročena in mati treh otrok. Za francosko Aleteio je spregovorila o izkušnji pekla po rojstvu prvih dveh otrok. Nedavno je v francoščini izdala knjigo z naslovom Prepovedano jokati (Interdit de pleurer), v kateri izpove presunljivo, globoko in ganljivo pričevanje, ki razbija tabuje o poporodni depresiji.
Pogled na mlado mamico ob srečanju za naš pogovor ni v ničemer zaznal, da je preživljala pekel. Droben in nežen obraz z lepimi modrimi očmi žene mornariškega častnika odseva negovano notranjost. Isaure, ki se opiše kot altruistka in perfekcionistka, pojasni: "Na videz je bilo v mojem življenju vse videti normalno. Nič ni napovedovalo, da se bo pojavila nevihta, tornado, orkan oziroma cunami, ki sem ga doživljala."
Radosti in bolečine
Kot pri večini je bilo tudi Isaurino otroštvo prepleteno z velikimi radostmi in globokimi bolečinami. Kot dekle je začutila potrebo po psihološkem delu na sebi, da bi si pridobila občutek varnosti, miru in samospoštovanje. Zgodilo se je dobrodejno srečanje z možem. Tanguy je moški njenega življenja, on bo oče njenih otrok.
Skupna pravljica se je začela na otoku Martinik. Isaure, ki je bila navezana na pariško regijo, se je morala privaditi življenja daleč od svojih domačih. A otok številnih priložnosti jo je očaral in podlegla je šarmu Antilov. Po nekem času je ugotovila, da je noseča, česar se je močno razveselila. Po mirni nosečnosti se je rodila Eléanore ravno na dan, ko je po otoku pustošil orkan Marija, kmalu za tem še orkan Irma … Je bilo morda to znamenje?
Kot novopečena mama se ni znašla
V porodni sobi se je Isaure dobro povezala s svojim dojenčkom, čeprav se je vez z malo princesko hitro pretrgala. Solze, težave s spanjem, težavno dojenje, začetki materinstva, daleč od idealne podobe ... "Saj bo minilo," si je prigovarjala. Pa ni in jasno je bilo, da nekaj ni v redu. Po vrnitvi iz porodnišnice je doživljala nihanja v razpoloženju, skrajno utrujenost in potrtost. Isaure je bila daleč od izpolnjene novopečene mamice.
Tanguy je odkrival radosti očetovstva in žongliral med življenjem mladega očeta in poklicno kariero. "Tanguy prihaja iz trdne, dobro uravnotežene družine, normalne, če lahko tako rečem. In ni razumel, kaj se dogaja," pojasnjuje Isaure, ki je pred možem skrivala, kar je doživljala. Saj si je mislila, da bo naslednji dan že bolje …
V resnici pa je bilo mlado ženo strah. "Bala sem se, da bi me imel za zmešano – v mladosti sem bila na terapiji, a možu tega nisem omenjala – strah me je bilo, da bi obžaloval poroko z menoj, predvsem pa me je bilo strah, da bi me zapustil."
Ko je mož odšel na misijo, se je ženino stanje poslabšalo. Njegov odhod je sprožil razsulo v njenem razpoloženju. Vrnila se je k svojim v Pariz. Isaure se je poskušala soočiti z materinstvom, a brez uspeha. Namesto preproste in globoke sreče je doživljala pravo nočno moro: noči brez spanca, impulzne fobije, samomorilne misli … Zaskrbljeni domači so jo naposled peljali na urgenco in maske so padle: "Zadržali vas bomo, v preslabem stanju ste."
Hospitalizacija
Nenadejana hospitalizacija jo je ločila od dojenčka. To je bilo zanjo najhujše, najtemnejše obdobje njenega življenja, predor neopisljivo globoke teme. Naposled so ji postavili diagnozo poporodne depresije in jo prestavili v bolnišnico, kjer je lahko bivala skupaj z dojenčkom. To je Isaure sprejela.
Zdravstvena oskrba je bila za Isaure odločilna, sklenila je, da bo zaupala zdravnikom in zdravstvenemu napredku. "Psihiatri vedo, kako čustva vplivajo na možgane. Ob glavobolu hitro vzamem protibolečinsko tableto, zakaj ne bi vzela zdravila tudi ob duševni stiski?" Isaure je globoko verjela v moč besede, ki ozdravlja, in se znova posvetovala s psihologom.
Prestajanje poporodne depresije je podobno prestajanju nevihte ali orkana, ciklona, cunamija. Zdi se nam, da ne bomo preživeli. "V resnici pa obstaja začetek in konec," s poudarkom pove Isaure. V tem obdobju se je soočala s pomanjkanjem vsakršne želje, z globokimi nočnimi strahovi, impulznimi fobijami, negativnimi mislimi in izgubo samospoštovanja: "Popolna ničla sem, ne bo mi uspelo, pretežko je."
Potem pa depresija mine: "Telo je v formi, srce in mišice delujejo, toda duša še vedno ni dobro," jasno pove mlada mamica. Treba je torej aktivirati telo. Zdravniki so jo spodbujali, da je hodila ven in naredila kaj za lastno veselje: manikura, kavica na terasi … In vsakokrat se je vrnila krepkejša.
Zakonca na preizkušnji
Kako pa je vse to doživljal Tanguy? V tem obdobju sta se mlada starša popolnoma oddaljila drug od drugega, saj Isaure še vedno ni spregovorila o tem, kar doživlja, ker jo je bilo sram. "Imela sem vse, da bi bila srečna, nimam pravice biti depresivna," pojasnjuje. Ni posumila, da se mlademu očku na drugem koncu sveta meša od skrbi: prijatelj zdravnik mu je razkril resnost ženinega zdravstvenega stanja. "Zelo mu je bilo težko," se spominja Isaure.
Novembra se je Tanguy vrnil v Pariz. Snidenje je bilo globoko presunljivo. "Stoji pred menoj, tak kot vedno, močan. V njegovem obnašanju se ni nič spremenilo. Objame me. V trenutku začutim, da bo ostal ob meni ne glede na to, kaj se zgodi," opisuje Isaure. "Tanguy, nespremenljiv, trden, neomajen mož me vseskozi podpira in ljubi." V tistem trenutku se je odločila, da mu ne bo več prikrivala tesnobe, ki jo doživlja, in duševnega stanja. On je njena opora, dragoceni vir, blagodejen zanjo. Mladi očka je srečen objel malo hčerkico in se čez nekaj tednov vrnil domov.
Po dveh mesecih hospitalizacije je šlo Isaure na bolje. Napočil je čas, da zapusti varen zapredek, se poslovi od zaskrbljenih in sijajnih prijateljev in se vrne v resnično življenje. Okrepljena je z Eléanore odletela nazaj na otok, k možu, in končno zaužila veselje v "normalnem" družinskem življenju.
Ali je ozdravljena? Težko je vedeti: "Nikoli ne omenjajo ozdravljenja, le kontrolni pregledi so vedno redkejši, doza antidepresivov se zmanjšuje, vrneta se spanec in apetit, znova se lahko soočam s vsakodnevnimi izzivi, predvsem pa izgine strah pred tem, da bi bila sama z otrokom," pojasnjuje Isaure.
Drugo rojstvo, druga depresija
Čisto tiho se je v srcih mladih staršev prikradla želja po drugem otroku. Nekega januarskega dne se je rodila Pia. Sprva se je sicer zdelo, da je Isaure uspelo obvladovati vse materinske izzive, a se je motor znova ustavil. Prikradli so se nespečnost, napadi panike, tesnobe in nezdrave misli. Mlada mamica poudarja skrivnostnost duševne resničnosti in se sprašuje, kako se ji je uspelo rešiti: "Dobri angel varuh, nočna molitev, pozorna nebeška duša?" Isaure je ena tistih mamic (med njimi je bila tudi kraljica Viktorija) s kaotično osebno zgodovino, katerih telo ne prenese večjega upada hormonov po porodu. Vendar Isaure tega takrat še ni vedela in ji je že grozila nova nevihta.
"Druga poporodna depresija je bila zelo huda," priznava mamica. Toda tokrat sta bila s Tanguyem dobra, zmagovalna ekipa. Po tehtanju za in proti se je Isaure sama odločila za hospitalizacijo. Tesno je objela Eléanor – ki bo ta čas preživela pri širši družini – in z novorojenčico prestopila prag bolnišnice: "Sprva sem se spraševala, kaj sploh počnem tukaj, potem pa me je prešinilo, da pripadam družini trpečih." Torej bo to poporodna depresija št. 2.
Duhovno močna izkušnja
V takšnih nevarnih preizkušnjah je vera varno zatočišče za Isaure, ki ne skriva, da veruje. Pričuje o vpitju v nebo, o močni molitvi ob psalmih, o bolniškem maziljenju, ki ga je dvakrat prejela, o duhovniku, ki jo je med spovedjo pomiril: "Ne, niste vi odgovorni za samomorilne misli." In dodaja: "Med drugo depresijo sem doživela globoko duhovno izkušnjo. S človeškega vidika so storili vse, da so bili z menoj in me tolažili. Toda edini, ki je bil zares z menoj v stiskah, je bil Jezus. Nikoli se nisem počutila zapuščeno, vedela sem, da je z menoj." Omenja tudi zakonsko molitev, devetdnevnico za ozdravljenje k patru Piju. "Romali smo v Apulijo, saj sem se na njegovo priprošnjo izvlekla, o tem sem prepričana."
Dva otroka, dve depresiji in dve hospitalizaciji, Isaure je nato zaživela normalno oziroma posebno družinsko življenje. Živahna in srečna 35-letna mamica zatrjuje: "Stokrat raje imam današnjo Isaure kot tisto od včeraj!" Danes je močnejša, svojo krhkost je priznala, jo imenovala, sprejela, udomačila. "Ugotavljam, da je lepo biti krhek," se nasmehne, "še danes obiskujem psihologa. Včasih mi je težko, vendar je zame varneje in od tega je odvisno moje ravnovesje." Danes se bolje pozna, zaveda se, da je poporodno obdobje zanjo veliko tveganje.
Preizkušnja je njun zakonski odnos naredila pristnejšega, napredovala sta v resnici in transparentnosti: "Naučila sem se sprejeti moževe poglede na moje šibkosti, rane." Nekaj trenutkov pomolči, nato pa nadaljuje: "Če me Tanguy ne bi spoznal, ne bi videl te šibkosti, bi bil morda do drugih bolj trd in manj razumevajoč."
V skrajnem trpljenju je mlada mamica okusila, da svetloba vedno premaga temo. Življenje je najmočnejše in vse se lahko pozdravi, tudi tisto skrito. Dokaz? Po dolgem razločevanju, zdravniškem posvetu in šokantni organiziranosti se je sestrici in bratcu pridružil mali Joseph. Poporodno obdobje se je dobro izteklo: brez nevihte in cunamija na družinski ladji, le lepo spomladansko vreme. "Aleluja, vse mine, tudi tisto najhujše!"
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.