Očetova smrt in depresija sta ji vzeli veselje do življenja, nato je znova našla upanje

"Predstavljajte si, da se zjutraj zbudite in nič ni več tako, kot je bilo. Odšli ste v drugo dimenzijo, nimate stika z realnostjo. Med ljudmi se počutiš osamljenega, zapuščenega in nerazumljenega," piše Poljakinja Barbara Pawluk na Facebooku.

Vedno je bila pogumna in pozitivno naravnana mladenka, kos vsakemu izzivu.

Nato pa ji je nenadoma umrl oče in zbolela je za depresijo.

"Z leti se je vse nabiralo. Kot otrok sem imela hudo anksioznost in epizode depresije. Oče je bil pogosto bolan in morala sem hitro odrasti. Mama je odhajala na delo na Nizozemsko. Smrt očeta je bil trenutek, ko mi je zmanjkalo moči. Nisem vedela, kaj naj naredim, saj sem imela z njim vedno boljši odnos kot z mamo. Nisem vedela, kaj storiti, ko umre ljubljena oseba. Na srečo sem se uspela vrniti domov, da sem se lahko od njega poslovila," pravi Barbara, ki je bila tedaj ravno na študiju v Budimpešti.

Bila je odgovorna za organizacijo pogreba. "Po pogrebu mi je družina rekla, naj se vrnem k svojim dejavnostim. Naj pomislim nase," se spominja.

Kmalu po vrnitvi v Budimpešto se je začela pandemija koronavirusa in znašla se je v izolaciji, ki je bila zanjo uničujoča. Želela je govoriti o očetovi smrti, o svojih čustvih, a ni imela nikogar. "V Budimpešti sem imela nočne more. Sanjala sem o očetovi smrti. Pojavili so se strahovi. Bila sem psihično zlomljena in fizično izčrpana," pravi.

Prišla je do sklepa, da mora k psihologu. Odločitev ni bila lahka, oteževalo jo je tudi dejstvo, da je bila v tujini.

Nazadnje se je obrnila na organizacijo, ki ponuja psihološko pomoč prek spleta. "Po nekaj minutah so mi odpisali in me prijavili na naslednji termin. Izbrala sem Moniko, psihoterapevtko. Ta me spremlja še danes. Zdaj vem, da je bila zadetek v polno," pravi Barbara. V boju proti bolezni sta jo zelo podprla brat in mama, postali so zelo povezani.

Pot k ozdravitvi ni potekala brez kriz. Trikrat je pristala v psihiatrični bolnišnici. Zaradi hospitalizacije je izgubila službo, kar je bil zanjo velik udarec. Vendar si je s pomočjo terapevtke opomogla in našla novo zaposlitev.

Nekega dne, ko se je počutila zelo slabo, se je odločila, da si s svojimi prihranki kupi kolo. Kolesarjenje je kmalu postalo njena strast in oblika terapije, pa tudi orodje za zbiranje denarja v dobrodelne namene.

Lani je tako po poljskih romarskih poteh prekolesarila skoraj 2.000 kilometrov in zbrala okoli 2.500 evrov. Letos se skupaj s prijateljico odpravljata na kolesarsko romanje do Santiaga de Compostela in še naprej do Rta smrti, ki je nekoč veljal za konec sveta. Nameravata premagati več kot 3.500 kilometrov.

"Cilj poti ni naključen. Ko umre ljubljena oseba, se za nas pogosto konča svet. V popolni temi in samoti tavamo po 'obali smrti'. Tako kot na Caminu de Santiago konec postane začetek nečesa novega, se tudi v procesu žalovanja z 'obale smrti' počasi vračamo v življenje," pravi.

"Na pot se odpravljava za ljudi, ki žalujejo, pogreznjeni v temo, pa tudi za vse tiste, ki trpijo za depresijo in se borijo z duševnimi težavami," pojasnjuje Barbara.

"Lahko ne bi bila na tem svetu, a sem. Torej moram izkusiti to življenje. Ni mi bilo lahko sprejeti pomoči, saj sem si morala priznati, da sem šibka. Hvaležna sem ljudem, pa tudi Bogu. Verjamem, da ima On načrt in poslanstvo, ki ga moram izpolniti," dodaja.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.