Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
"V avignonski notredamski katedrali sem se znova rodila. To je bilo pred 17 leti, tik preden bi iz kristjanke postala napredna poganka! Maša se mi je zdela samo še folklora!" se živo spominja slikarka Valérie.
Njena družina je iz krščanske kulture prevzela občasen obisk svete maše, za božič in veliko noč. Valérie se kljub vsemu spominja, kako sta jo pritegnila sorodnika po očetovi strani, dedek in stari stric, ki je bil duhovnik. Zaradi njiju ali pa zaradi mamine zapovedi, naj vsak večer nekaj malega zmoli, ni zaspala, dokler ni zmolila očenaša. "Molitev je bila nedvomno zelo površinska, a je vseeno imela vpliv. Moje krščansko življenje se je ustavilo na samem začetku, po prvem obhajilu. Niti zdravamarije nisem znala zmoliti."
Bog na sramotilnem stebru
Pri 16 letih je sanjala le o tem, kako bi se osamosvojila in si ustvarila družino z moškim, v katerega se je zaljubila. Ko je pridobila naziv učiteljice naravoslovja in se zaposlila, se je leta 2000 z njim poročila. Zaradi ljubezni do sakralnega se je želela poročiti v cerkvi, vendar so priprave spodletele, saj je duhovnik, stari stric, živel več kot sto kilometrov stran.
Njen mož se je po poroki izkazal za popolnoma drugačnega, kot si je predstavljala. Leta 2002 je Valérie v veliki bolečini ob razbitih idealih sprejela težko odločitev, da moža zapusti. S strtim srcem je ostala sama z novorojenčkom. Bogu je očitala: "V Cerkvi sem se poročila, pa vidiš, kaj se mi je zgodilo! Vate bom spet verjela, ko bom zmogla spet verjeti vase. Za zdaj pa te pospravljam v škatlo!"
Bog nje ni zapustil. Posredno ji je pokazal, kaj je njena poklicanost: Valérie se je udeležila tečaja o freskah na apnu, kar je bilo zanjo zelo poživljajoče. "Ob tej izkušnji sem znova našla svojo ustvarjalnost. Od nekdaj umetnica po duši sem se kljub vsemu ogrela za tradicionalni tečaj. Hitro mi je postalo jasno, da bom napredovala le, če bom pustila talentom, ki so v meni, da se razvijejo."
Ne da bi prisluhnila previdnim nasvetom svojih kolegov, se je mlada mamica izobraževala, se srečevala s strokovnjaki in zaprosila za študijski dopust v javnem izobraževanju.
Leta 2006 je s triletnim sinom v naročju zapustila Loire in se preselila v Avignon, kjer se je izobraževala za dekorativno slikarko, usmerjeno v kulturno dediščino. "Vesela sem bila. Čutila sem, da sem na pravem mestu!"
Iz samostana v stolnico: božji GPS!
V vsem tem času je bil Bog na njeni strani. On ne pozabi izgubljene ovce: poskrbel je, da je ves čas poslušala o sosednji opatiji Sénanque (Vaucluse), kar pa v njej ni prebudilo prav ničesar. Nazadnje si je sama pri sebi godrnjaje rekla: "Že prav, sem razumela, grem pogledat!"
Samostan je obiskala za velikonočni konec tedna, ko je bil sin na obisku pri svojem očetu. Raziskala je knjižnico, se udeležila večernic, odkrivala lepoto petja in se pripravljala, da kakor je prišla, tudi odide. "Preden sem odnesla pete, sem še naredila obhod po samostanu. V srcu sem zaslišala glasek, ki mi je prigovarjal: 'Pojdi k spovedi!'" Valérie ni bilo prijetno, tega namreč še nikoli ni storila! Kljub vsemu je ubogala glas in brez ugovarjanja prisluhnila spovednikovim nasvetom: naj da sina krstiti, se pridruži župniji in se poveže z nekim duhovnikom Philibertom, a je pozabila vprašati, kje naj ga poišče.
Prekipevajoče veselje
Valérie se je lahkega srca, kot bi plavala na oblaku, vrnila domov. Nedelja, ki je sledila, ji je za vedno ostala v spominu: "Bila sem v pisarni, ravno sem si delala načrte, ko so se oglasili cerkveni zvonovi. V sebi sem zaslišala neustavljiv glas, naj grem k maši. Še natančneje, v stolnico. Res sem šla, sedla v četrto vrsto ob glavnem prehodu. Nenadoma me je prevzelo globoko veselje, vsa sem bila prevzeta: čutila sem se tesno povezano z Bogom!"
Obhajanju maše je težko sledila, a se je iz hvaležnosti za to, kar je doživela, prepustila dogajanju, ne da bi zares razumela. Po maši je stopila do mašnika. "Predstavil se mi je z imenom – Jean – in me zelo toplo sprejel." Postal je njen spovednik.
Valérie je začela ob nedeljah hoditi k sv. maši in navezovati stike v avignonski katoliški skupnosti. Z duhovnimi vitamini se je hranila ob redni spovedi, ki ji je še posebno prirasla k srcu. "Spoved je velika milost! Gospod nas resnično preustvarja."
In še vedno je prejemala Božje pomežike iz nebes: "Nekega dne sem se pogovarjala z nekim vernikom, ki me je vprašal, kam hodim k maši. Odvrnila sem mu, da v stolnico. Moj sogovornik je vzkliknil: 'Pridige duhovnika Philiberta so res globoke!' Obnemela sem, duhovnik Philibert? Je to tisti, ki mi ga je priporočil menih v samostanu Sénanque, naj se srečam z njim in sem nanj čisto pozabila? On in duhovnik Jean – moj spovednik že nekaj mesecev, sta torej ena in ista oseba! Kako me je Sveti Duh vodil, ne da bi sama karkoli vedela!"
Najprej in predvsem lepota
Valérie je zdaj stara 47 let. Pričuje, da je prejela že nešteto milosti: "Bog je slišal moj klic in mi odgovoril v svojem času. Razjasnil je, poimenoval in ozdravil moje rane. In še učlovečil se je. Molila sem k hipotetičnemu Bogu, on pa se mi je razodel v treh obrazih: Oče, Sin in Sveti Duh."
Danes se umetnica v polnosti posveča poklicu dekorativne slikarke. Kaj ji je najljubše? "Ne to, da se podpišem spodaj na stene, ki jih poslikam ali restavriram, temveč to, da služim Lepoti, da sem na poti k Bogu," pričuje umetnica, ki je ustanovila lastno podjetje z imenom Il était un MUR (Bila je stena, op. prev.).
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Lucija Rifel.