Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Kot bi visel z dramatičnih pečin Pontskega gorovja v bližini Črnega morja v Turčiji: samostan Sumela je spomenik zgodovine in dediščine krščanstva na tem območju.
Ustanovljen je bil v zgodnjekrščanskem obdobju, verjetno že v 4. stoletju, njegov natančen izvor pa je še danes nekoliko nepojasnjen. Po izročilu naj bi samostan okoli leta 386, v času vladavine cesarja Teodozija I. (375–395), ustanovila meniha iz Aten, Barnaba in Sofronij. Sloves samostana izhaja iz češčene ikone Teotokos, znane kot Panagia Gorgoepikoos – "tista, ki hitro sliši". Legenda pravi, da je to ikono naslikal sam apostol Luka.
Edinstven arhitekturni slog mesta Sumela odraža njegovo lego na pobočju pečine. Skozi stoletja je bilo zgrajenih več stavb, kapelic in bivalnih prostorov, ki so se organsko prilagajali neravnemu terenu. Najbolj presenetljiva značilnost samostana je njegovo občudovanja vredno pročelje, večnadstropna zgradba, ki se zdi, da se drži stene pečine.
Notranje stene so (ali bolje rečeno so bile) bogato okrašene s freskami, ki prikazujejo svetopisemske zgodbe in svetnike. Freske v samostanu so močno poškodovane zaradi vandalizma – kljub temu pa so ti ostanki globoko vidno doživetje za romarje.
Samostan Sumela je v grškem pravoslavju stoletja uspeval kot pomembno središče za učenje, bogoslužje in umetniško ustvarjanje. Po izmenjavi prebivalstva med Grčijo in Turčijo v začetku 20. stoletja pa je bil samostan začasno opuščen. Dejansko so ga 22. septembra 2015 zaprli zaradi nujne varnostne prenove.
Obsežen projekt obnove je trajal tri leta, samostan pa je bil za turiste znova odprt 25. maja 2019. Danes ostaja pomembna zgodovinska in turistična znamenitost v Trabzonu.
Čeprav se verska dejavnost Grške pravoslavne cerkve razlikuje od latinskega katolištva, samostan Sumela pričuje o trajni moči vere in umetniških izrazih, ki jih ta navdihuje. Njegov zgodovinski pomen je predvsem v vlogi romarskega kraja, učnega središča in očarljivega primera bizantinske arhitekture, ki ponuja vpogled v bogato krščansko dediščino celotnega območja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
