5 katoliških samostanov v Evropi, ki jih je dobro poznati

Beseda samostan izhaja iz grškega izraza monasterion, ki pa je izpeljanka iz besede monos, kar pomeni sam. Samostan je torej osamljeno, "samotno" bivališče ali skupnost, kjer člani verskega reda živijo skupno kontemplativno življenje, posvečeno samoti, molitvi, delu in občestvenosti, pri čemer sledijo ustaljenim samostanskim pravilom.

Samostani so prostori duhovnega umika, umskega razvoja in trdega telesnega napora, v njih pa se utelešajo vrednote revščine, čistosti, pokorščine in trdnosti. Samostanske skupnosti se ukvarjajo z bogoslužno molitvijo in nudijo gostoljubje obiskovalcem, ki iščejo duhovno vodstvo ali umik od vrveža zunanjega sveta.

Ti prostori nudijo zatočišče menihom, redovnicam in laikom, da živijo posvečeno življenje v služenju Bogu in bližnjemu. V nadaljevanju vam predstavljamo pet velikih katoliških samostanskih kompleksov.

Opatija Mont Saint-Michel sredi plimskega otoka v Normandiji je zagotovo čudo srednjeveške arhitekture. Ta znamenita benediktinska opatija na vrhu skalnatega otoka je nastala v 8. stoletju.

Kot je pogosto pri tovrstnih starodavnih stavbah, je opatija skozi zgodovino služila različnim namenom – nekoč je bila in je še vedno eden najbolj priljubljenih romarskih ciljev v Evropi, služila pa je tudi kot utrdba. Opatijska cerkev z osupljivim zvonikom je od leta 1979 na Unescovem seznamu svetovne dediščine.

Opatija Cluny, ustanovljena že leta 910, je postala simbol samostanske reforme v srednjem veku. Clunyjski red je poudarjal strožje upoštevanje Pravila sv. Benedikta in je imel ključno vlogo pri oblikovanju srednjeveškega krščanstva.

Nekatere največje evropske sredozemske samostane 11. stoletja so ustanovili menihi iz Clunyja. Opatija se je ponašala z največjo cerkvijo krščanstva vse do izgradnje (nove) Bazilike sv. Petra v Rimu.

Opatija Melk s pogledom na Donavo je mojstrovina baročne arhitekture. Ta benediktinski samostan je bil ustanovljen že leta 1089, v 18. stoletju pa je bil deležen temeljite prenove in je dobil sedanjo razkošno (torej značilno baročno) podobo. V samostanski knjižnici hranijo izjemno zbirko srednjeveških rokopisov, ki je rezultat predanosti menihov učenosti in ohranjanju znanja.

Benediktinska opatija Santa María de Montserrat, ki stoji na vrhovih gore Montserrat v Kataloniji, privablja romarje že od svoje ustanovitve v začetku 11. stoletja. Opatija slovi po izjemnem duhovnem pomenu in češčenem kipu Črne Marije. Osupljiva gorska kulisa dodaja še dodatno privlačnost že tako občudovanja vrednemu duhovnemu okolju samostana.

V opatiji Subiaco se je pravzaprav vse skupaj začelo, na različne načine. Sveti Benedikt je ni ravno "ustanovil", vendar se je prav tu v 6. stoletju umaknil v jamo, kjer je preživel tri leta. Po pričakovanjih ima opatija edinstven pomen v zgodovini krščanstva. Leži v mirnem hribovju vzhodno od Rima in tam so bili postavljeni temelji benediktinskega reda – ter s tem celotnega zahodnega meništva.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.