Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Maja Bregar je učiteljica razrednega pouka na Osnovni šoli Gradec. Trenutno poučuje tretji razred. Že od malih nog je vedela, da bo postala učiteljica. Svojim učencem želi učno snov predstaviti na najrazličnejše inovativne načine. Je prostovoljka v društvu Tačke pomagačke, skupaj s psičko Lindo tvorita terapevtski par. Lindo večkrat tedensko pripelje v razred in tako motivira svoje učence za delo.
Je eTwinning ambasadorka. S svojim oddelkom ustvarja in sodeluje v eTwinning projektih, kjer se povezujejo sovrstniki iz drugih evropskih držav in usvajajo najrazličnejša znanja.
Ves čas se rada izobražuje, uči, veliko prostega časa preživi v naravi, rada ima gibanje, vse vrste živali, je tudi prostovoljka v gasilskem društvu.
Zakaj ste se odločili postati učiteljica?
Že kot deklica sem se zelo rada igrala šolo. Če ni bilo sosed ali sosedov, so vlogo učencev dobili plišasti medvedki in punčke. S sosedami smo večkrat odšle po mlajše otroke in jih pazile, delo z otroki me je vedno veselilo.
Šla sem na vzgojiteljsko srednjo šolo, pozneje sem se odločila za študij razrednega pouka. Vedno sem bila učiteljica, vedno sem imela svojo redovalnico, vedno sem rada poučevala. Učiteljica sem že 23 let in po vseh teh letih se mi še vedno zdi, da sem si izbrala najboljši poklic.
Zakaj je lepo biti učiteljica?
Ne rečem, da me včasih ne izčrpa, ampak otroci ti vračajo ljubezen, so iskreni, z njimi nikoli ni dolgčas. Njihova vedoželjnost, razigranost te napolni. Gotovo se je v 23 letih veliko spremenilo, ampak poskušam iti v korak s časom.
Spremembe se dogajajo, skušam iti v tok z njimi, zelo rada raziskujem, nikoli se mi ni težko izobraževati, poskušati nove stvari. Lepo mi je biti učiteljica, ker vzgajam in izobražujem mlade ljudi, ki bodo nekoč stopili v svet odraslih.
Moja naloga je predvsem to, da se počutijo varne, sprejete, da pridobijo veščine za življenje, da se zavedajo, da je treba sodelovati v družbi, da je treba varovati naravo in paziti na živa bitja, da je treba spoštljivo komunicirati, da rešujemo probleme na konstruktiven način.
Vsak dan je drugačen, poln novih dogodivščin, izzivov, ki jih je treba reševati, s skupnimi močmi jih zmoremo in meni je zelo pomembno, da vidim, da se otrok dobro počuti, da se počuti varnega in da rad pride v šolo.
To je temelj, na katerem gradiš znanje in ga naučiš še kaj drugega. Znanje pride in gre, veščine in vrednote pa so tiste, ki ostanejo. V šoli ni pomembno samo golo učenje in pridobivanje znanja.
Nam lahko pojasnite, kaj je eTwinning in kakšna je vaša vloga pri tem?
eTwinning je virtualna skupnost šol in vrtcev, ki nam omogoča sodelovanje s šolami v Evropske unije in širše. Na primer dogovorim se z učiteljico iz Poljske, da bova skupaj speljali projekt na področju matematike in gibanja.
Pomembno je, da zares sodelujemo, skupaj ustvarimo naloge, projekte, knjigo, posnamemo film, se srečamo prek interneta, da se otroci lahko pogovarjajo, spoznavajo druge države, komunicirajo med seboj.
Razlika med eTwinningom in Erasmusovi projekti je, da prvi ni plačljiv, ne dobiš nobenih sredstev, to delaš, ker želiš vpeljati druge metode poučevanja, dati otrokom neko širino.
Letos smo imeli na primer kulinarični projekt Cooking across Europe. Otroci so spoznavali jedi po svetu, šli smo v šolsko kuhinjo in skupaj kuhali. Vse skupaj povežeš s cilji učnega načrta. V tretjem razredu sicer v učnem načrtu ni kuhanja, je pa tehtanje, masa, snovi, spreminjanje agregatnega stanja …
Vse to usvojijo mimogrede, če znaš snov povezati s temi dejavnostmi. Na ta način širimo obzorja. Nekateri morda v tem vidijo preveč dela, jaz pa v tem vidim veliko plusov, čeprav moram v to morda vložiti nekaj več truda in časa. Sem ena izmed petih ambasadorjev iz Slovenije. To navdušenje želimo širiti tudi naprej.
Zanimajo vas narava, šport, živali, ste prostovoljka. Ali in kako ta področja še posebej vključujete v pouk?
To, kar živim, želim prenesti tudi v razred. Sem učiteljica, ampak sem tudi človek. Kar verjamem, širim naprej. Imamo gozdno šolo, večkrat se skupaj odpravimo v gozd ali na pohode. Sem tudi mentorica planinske skupine in vodim interesno dejavnost pohodništvo, starejše učence pripravljam na tekmovanja Mladina in gore.
Učencem želim s svojim zgledom približati gibanje, pri pouku športne vzgoje vedno delam z njimi. Pouk vedno začnemo z gibalnimi vajami za aktivacijo možganov, da povežemo in prebudimo obe možganski hemisferi. Ko imamo na urniku šport, si vedno mislim: "Zakaj bi jaz le stala zraven, če lahko telovadim in tečem skupaj z njimi in mi doma ni treba." 😊 Na ta način jih tudi spodbujam.
Otroke rada učim, da je dobro biti prostovoljen in da je lepo opravljati dobra dela. Sem prostovoljna gasilka in prostovoljka pri društvu Tačke pomagačke in to ljubezen vedno širim naprej. Ko se učimo o poklicih, pridem v gasilski opremi in se predstavim kot gasilka, pa rečejo, da to ni mogoče, ker sem učiteljica. Tako se mimogrede naučimo o pomembnosti prostovoljnih gasilcev, solidarnosti in drugih vrednot.
Tudi s terapevtsko psičko Lindo se učimo igre vlog. Naučimo se, da imajo tudi živali lahko veliko vlogo pri pomoči ljudem. Linda se tako med poukom včasih spremeni v policijskega, reševalnega, vojaškega psa ali spremljevalca slepih in tako se učenci naučijo tudi o teh pomembnih funkcijah. Veliko se da narediti, če imaš ideje in željo.
Kakšen vpliv imajo (terapevtske) živali na učni proces in katere pozitivne učinke prinašajo v delo z učenci?
Doma imam veliko živali, učenci pravijo, da imam cel živalski vrt. Devet let sem imela v učilnici morskega prašička, samičko Belo, ki so jo učenci ob koncih tedna odnesli domov in skrbeli zanjo. Že peto leto pa sva z dolgodlako čivavo Lindo terapevtski par v društvu Tačke pomagačke.
Linda dvakrat tedensko sodeluje pri pouku, pride v razred, učencem prinese kake naloge ali jih posluša pri branju. Z njimi se uči, jih motivira, učenci skrbijo zanjo, naučijo se, kako je treba ravnati z živalmi, in to znanje prenašajo tudi na druge. Pouk naredi drugačen.
Pravijo, da so te ure najboljše, saj jih Linda zelo dobro razume, ne sodi, ne kritizira. S svojo nežnostjo in čutom za človeka prav ve, kateri učenec v tistem trenutku potrebuje pomoč in njeno pozornost. Tudi če so naloge, ki jih prinese Linda, težke, postanejo lahko rešljive.
Spodbuja jih, da se med seboj pogovarjajo. Opazila sem, da gre še posebej rada k tistim učencem, ki imajo določene primanjkljaje, potrebujejo dodatno strokovno pomoč, imajo čustvene težave. S pomočjo Linde se jim tudi jaz lažje približam in jih bolje razumem.
Danes velikokrat slišimo (pre)posplošeno mnenje, da je tehnologija slaba za otroke in mladostnike. Vi jo aktivno vključujete v pedagoški proces. Kaj dobrega lahko prinese učencem?
Gre predvsem za srečanja z drugimi, tehnologija učencem omogoča, da se vidijo in slišijo, spoznajo druge kraje, ugotovijo, da imajo tudi drugi otroci v Evropi pouk, učilnice, poznajo iste pesmi.
Kadar sodelujemo z državami nekdanje Jugoslavije, so zelo ponosni, če lahko uporabljajo kar svoj materni jezik in vseeno komunicirajo. Tehnologija je krasna za take priložnost. Uporabna je tudi za reševanje najrazličnejših nalog.
Kar pa je najbolj pomembno in to naredim vsako leto ob začetku, je pogovor o varnosti na spletu. O tem govorimo tudi februarja, ko poteka dan varne rabe interneta. Nekajkrat letno gremo v računalniško učilnico, kjer se poskušamo učiti osnov, nikoli pa ne spodbujam k igranju igric, ta čas je vedno namenjen interaktivnim dejavnostim, srečevanju, komunikaciji.
Še vedno pa je po mojem mnenju na prvem mestu gibanje v naravi, druženje s prijatelji, igra.
Na katere trenutke v svoji učiteljski karieri ste najbolj ponosni?
Lepo mi je, ko srečam nekdanje učence, poklepetamo, povedo, kaj počnejo v življenju, se spomnijo kake anekdote. Takrat vidim, da se me radi spomnijo in da sem pustila nek pečat.
Ponosna sem na svoje učenke, ki so postale državne prvakinje na tekmovanju Mladina in gore. Ponosna sem na ekipo Pepa hrib, ki je usvojila 1. mesto na tekmovanju Mladina in gore in ekipo Planinski mulci, ki je na tekmovanju Mladina in gore usvojila 3. mesto. Ponosna sem tudi na nagrado zlati kabel za najboljši eTwinning projekt Math in motion.
Zelo pa sem ponosna predvsem, če vidim, da puščam sledi in da ni vse zaman. Krasno je, ko vidim, da je učenec uspel premostiti neko težavo z mojo pomočjo. Mali uspehi so dolgoročno najbolj pomembni.
Kaj bi ob začetku šolskega leta sporočili učencem in njihovim staršem?
Staršem sporočam, naj zaupajo svojim otrokom in naj prepustijo šolo njim, da bodo čim bolj samostojni, da si bodo sami znali pripraviti šolsko torbo, da bodo sami znali povedati, kaj so počeli.
Dobro pa je, da spremljajo njihovo delo, predvsem v prvi triadi. Torej ne le, da vprašajo, kako je bilo, in je odgovor samo: "V redu." Naj si vzamejo nekaj časa in pogledajo, kaj so počeli. Zelo pomembno je tudi spodbujanje branja, saj je to naložba v prihodnost.
Staršem starejših učencev sporočam, da tudi če njihovi otroci ne dobijo vedno takšnih ocen, kot jih pričakujejo od njih, naj bodo njihova opora, naj poskušajo motivirati za delo. Otrokov prosti čas naj ne bo sestavljen le iz tekanja z ene dejavnosti na drugo, naj imajo čas za druženje, igro in tisto, kar jih veseli.
