Uglašenost z ženo, gibanje, skupna molitev, potrpežljivost. To so med drugim recepti Simona Purgerja, priljubljenega učitelja, moža in očeta treh sinov, za uspešno šolo od doma. Še več jih razkriva v intervjuju
Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Simon Purger na polhograjski osnovni šoli poučuje geografijo, zgodovino ter predmet domovinska in državljanska kultura in etika. Pri tem je postal znan in priljubljen zaradi domiselnih pristopov med šolanjem doma, kot so na primer kratki videi z razlago snovi, kvizi za učence, ki jih nalaga na svoj blog Zgodovinar, ali pa celo raperska skladba. Z diplomiranim zgodovinarjem, geografom in teologom, možem Mojce, urednice Naše družine, ter očetom treh sinov, smo se seveda dotaknili tudi njegovega pogleda na Primoža Trubarja.
Številni starši so znova postali domači učitelji, preostali bomo verjetno kmalu. Katerih veščin pri usmerjanju/poučevanju šolarjev ne smemo pozabiti in katere si moramo nujno pridobiti?
V tem obdobju se mi zdi zelo pomembna beseda potrpežljivost. Morda je celo čarobna. Stvari nas lahko hitro raztresejo, odnesejo, postanemo slabe volje, depresivni, v odnosu do otrok živčni in nestrpni. Tudi otroci so seveda lahko takšni. Ko človek ohranja v sebi mir, lahko preživi in obvlada stvari na kakovosten način. Če ne, pa je nevarno, da dogajanje vpliva na psiho in te stvari prizadenejo.
Preberite še:
Po poroki je “več veselja, sprehodov, dobrih večerov, a tudi butastih in manj butastih prepirov”
Seveda je naporno delati od doma, hkrati pa šolati otroke in paziti vrtčevske otroke. Treba je biti prilagodljiv, usklajen s partnerjem. Otroka skušaš sprejemati, razumeti, mu dati pozitivne spodbude. Zelo pomembno se mi zdi zastavljanje ciljev, da si napraviš urnik, kako bo videti dan, kar sproti preverjaš. Bistveno pa je, da ločiš nujne in manj nujne stvari. Tako ugotoviš, kaj je najnujnejše za “preživetje”. 🙂 Včasih je to ključna beseda.
Katere talente moramo starši izkopati v času karantene?
Največ dosežeš, če otroku daš kot motivacijo nekaj pozitivnega. Na primer, da mu predstaviš metodo učenja, ki je prilagojena in primerna prav zanj.
Konkretno: o snovi, ki jo poučujem, snemam tudi kratke videe in jih nalagam na svoj kanal na YouTubu. Dobil sem veliko pozitivnih odzivov zdajšnjih in nekdanjih učencev, prijateljev … Delam tudi kvize, s katerimi lahko na daljavo preverim znanje. Tudi te imajo učenci zelo radi. Ne dajem prelahkih vprašanj. Včasih je fino, da kdaj ponudiš trši oreh.
Preberite še:
Moja izkušnja s covidom 19: Imela sem slabo vest, ker sem zbolela
Strukturiranje časa se mi zdi zelo pomembno. Od nekdaj sta mi blizu tako šport kot glasba. Predvsem zadnja mi je pomagala, da sem se zaradi veliko obveznosti znal časovno bolje organizirati. To se mi zdi pomembno. Tudi otroci priznajo, da čim več časa imaš in si ga ne razporediš, tem slabše ga boš porabil. Če imaš veliko obveznosti, boš lažje strukturiral čas.
Organizacija časa pri delu doma, ko so zabrisane meje med službo in družino, je še večji izziv. Kako se je lahko lotimo?
Seveda je tudi v naši družini to velik izziv, imamo vzpone in padce. A zdi se mi, da tedaj, ko imaš neke cilje, pomaga to, da si stvari zapišeš. Preprosto, na list. Zelo pomembna je motivacija. Otrokom razložiš, kako bo potekal dan, kakšne so njihove dolžnosti, nato pa jim omogočiš kako stvar, ki jim je všeč, na primer igrico za določen čas.
Gibanje je zelo zdravilna stvar. Ne predstavljam si karantene, v kateri bi morali ostati v stanovanju, kot so jo imeli v Španiji in Italiji. Grozljivka.
Številni učitelji ste (bili) med karanteno zelo obremenjeni. Kako ste usmerili zakonsko, družinsko in poklicno življenje, da je vse delovalo?
Prvi val je za nami, nekaj nas je naučil, lahko stopimo korak naprej. Tudi meni zelo pomaga gibanje, sam in z družino. To je odlično s psihičnega vidika. Dragocena duhovna opora je skupna molitev ter to, da sva z Mojco usklajena in uglašena, da se lahko sproti pogovarjava o vseh stvareh, da kratke stike sproti razčiščujeva. Čeprav se sliši zlajnano: podpirava drug drugega, ko gre komu slabše. Tudi humor je zdravilen. Moramo se znati pošaliti.
Kako otrokom privzgajati kritično razmišljanje?
Kako svoje krščanske vrednote nevsiljivo živite v šoli: kaj vas nagovarja, kaj vam je v še poseben izziv, kako generacijam, ki so navajene vsega “na klik”, posredno govoriti o Bogu?
Živim v kraju, kjer poučujem. Nekateri učitelji se tega bojijo. Mislim, da je to lahko tudi prednost. Z učenci imam tako lahko več stika. Ker kolesarim, za večino vem, kje živijo. Toliko zaselkov, dolin in grap je na naših koncih, na naši šoli je veliko vozačev. Do velike večine učencev sem že prikolesaril. Na teh poteh tudi mnoge srečujem. Lepo je, ko si pomahamo ali rečemo kako besedo.
Preberite še:
Kar naenkrat sem postal(a) še učitelj(ica). Kaj naj storim?
Glede oznanjevanja … Jaz sem Simon Purger, kakršen sem. Tu, v učilnici, v cerkvi, kjerkoli. To je moja identiteta. Krščanska vera in kultura, iz katerih izhajamo, se mi zdita zelo bogati. Gre za del naše identitete, zdi se mi zelo prav, da jo poznamo. Tudi v učnih vsebinah je veliko tem posredno ali neposredno povezanih s krščanstvom. O tem seveda govorim.
Preberite še:
Ganljiv video: zakonca, ki se zaradi pandemije nista videla 215 dni, se spet objameta
Sem kristjan in diplomirani teolog, “nekaj” stvari zato poznam in mi je tako lažje govoriti o njih. Po drugi strani ta tematika otroke zanima, načeloma jim je svet duhovnega blizu. Odprti so za različne pomisleke, ideje, razmišljanja. Po drugi strani želim imeti in pri njih spodbuditi spoštovanje do različno mislečih ljudi. Imamo različno dojemanja sveta, presežnega, Boga, prav je, da se v tem poslušamo, slišimo, upoštevamo. Ni prav, da je nekdo, ki razmišlja drugače od mene, “druga liga”.
Kolikšen pomen imajo pri poučevanju manj vsakdanji pristopi?
Zelo dragocena so druženja z učenci na ekskurzijah in izletih. Z zgodovinskim krožkom gremo z učenci naokrog s kolesom. Tega se udeležijo tudi učenci, ki jim zgodovina ni tako blizu, rad pa imajo gibanje, predvsem fantje. Ogledamo si lokalne muzeje, kako cerkvico … Tedaj na povsem nevsiljiv način spregovorim o osnovah krščanstva, veri. To spada v splošno razgledanost.
Odlična stvar je ekskurzija v Rim, ki jo imamo za učence osmih in devetih razredov. Rima ne doživijo le v smislu zgodovine in arheologije, ampak tudi kot duhovno izkušnjo. Da s srečamo z ljudmi, ki živijo tam, da gremo v katakombe, da vidijo center Aletti s fantastičnimi mozaiki, da – če je mogoče – vidijo papeža, ko sprejema vernike … Tako dobijo občutek, kaj predstavlja Rim, kako je krščanstvo raslo.
Pred leti sem napisal rapersko skladbo, ki je hit med mojimi učenci, ko gremo na kako ekskurzijo. Za zdaj še čaka na posnetek. Navdušenje se prenaša z generacijo na generacijo.
Danes je dan reformacije. Česa se o Trubarju nismo učili v šoli, a bi se morali?
Primož Trubar je res velik Slovenec. Ni zaslužen le za Katekizem, Abecednik in utemeljitev protestantizma na Slovenskem. Če smo natančni, je bil Katekizem najprej, Abecednik pa le priloga. Trubarjeva prvotna ideja ni bila zgolj izobraževanje Slovencev. Najprej je šlo za njegovo oznanjevalsko poslanstvo. Bil je duhovnik s srcem in dušo, predan kristjan. Vse, kar je pisal, je delal zato, da bi njegovi “lubi Slovenci” spoznali pravo vero in sami v domačem jeziku prebirali Sveto pismo.
Takrat se je Cerkev razdelila. Ne Trubar ne Luther tega v osnovi nista želela, a se je zgodilo. Danes so časi, ko smo si protestanti, pravoslavni kristjani in katoličani spet blizu. Vidimo, da so pomembnejše stvari, ki nas združujejo. Trubar je bil dejaven kristjan. Želel je, da bi ljudje spoznali Sveto pismo. On ga je prevajal prvi. To včasih malo pozabljamo. Jurij Dalmatin je bil njegov učenec.
Ste vedeli, da je Primož Trubar želel pokristjaniti Turke?
Preberite še:
“Če kristjani prinašamo upanje s takimi neumnostmi, kot so buče, gre res že vse v maloro”
Imamo o njem morda kake napačne predstave?
Predsodek nekaterih je, da Trubar ni imel nobene višje izobrazbe, da je bil kmečki človek, ki mu je uspelo. Da ni imel doktorata, je Trubar vseskozi malo obžaloval. Po drugi strani pa je bil zelo načitan. Imel je stike s številnimi vodilnimi protestantskimi pisci v Nemčiji. Bil je zelo ustvarjalen, dejaven, povezovalen.
Kot vodič sem večkrat hodil po Trubarjevih stopinjah v Nemčiji. Ko sem govoril z ljudmi v Derendingnu, kjer je živel v zadnjem delu življenja, se čuti močno zavedanje o tem, kdo je bil in kaj je naredil. Bil je zelo energičen, trudil se je za ljudi – tako kot duhovnik, človek ali preprosto sovaščan.
Preberite še:
“Preden sem šla na Madagaskar, je bila moja najljubša terapija ‘šoping’, zdaj pa …”
Preberite še:
“Rad bi, da sta otroka ‘fer'”
Preberite še:
Martin Golob in njegovi kartonasti “župljani”