Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Matej Zaplotnik je avtor, predavatelj, vzgojitelj v vzgojnem zavodu in predvsem "oči". Pri svojem delu z varovanci v stanovanjski skupini in v svetovalnici za mladostnike se je srečal s številnimi hudimi stiskami otrok, ki so zaradi ločitve staršev in okoliščin, ki so jo spremljale, zapadli v depresijo, nasilje, odvisnosti in tako dalje.
Ob tem se je spraševal, kako pomagati otrokom in staršem, ki se ločujejo, da do teh težkih stisk ne bi več prihajalo. Leta izkušenj, prakse, raziskav in teoretičnega znanja je oblikoval v sistem starševske skrbi po ločitvi v šestih korakih, ki staršem konkretno pomaga, da ločitev in življenje po njej izpeljejo bolj gladko in z manj konflikti.
Že nekaj let pomaga staršem v postopku ločitve, da gredo stvari bolj v pravo smer in da pri tem telesno ter čustveno zdravje njih in otrok ne utrpi prehudih posledic.
S kakšnimi ranami in bolečinami se srečujejo varovanci v stanovanjski skupini, s katerimi sodelujete? Kako se najpogosteje kaže, da nekdo ni predelal ločitve staršev na (družbeno) sprejemljiv način?
V stanovanjski skupnosti je ogromno otrok ločenih staršev, več let sem imel tudi svetovalnico. Dosti teh otrok je bilo že dlje časa brez stikov z enim staršem. To pomeni, da otrok hrepeni in si želi iti k temu staršu, a premikov ni.
To se lahko kaže tako, da otrok tega starša skoraj izbriše iz glave. Te stiske otrok so zelo hude in prizadenejo tako mlajše otroke kot tudi starejše najstnike pri 17, 18 letih.
Pri fantih prihaja do iskanja potrditve v drugih krogih, nasilja, uživanja prepovedanih substanc … Tisto, česar ne more dati ven iz sebe doma, potem izraža v negativni obliki v šoli. Neprimerno obnašanje, špricanje pouka …
Pri dekletih pa pogosto pride do avtoagresije, torej do agresije, ki je usmerjena proti njim samim. Recimo motnje hranjenja – anoreksija, bulimija, pa seveda rezanje, ki je v Sloveniji pri dekletih v stiski že skoraj "nacionalni šport", kar je seveda grozljivo. Pa čustveni izbruhi, ki se jih morda sploh ne zavedajo.
Je pa zelo pomembna razlika med otroki, ki nimajo stika z enim staršem, ki je bil disfunkcionalen (v tem primeru si otroci želijo, da bi se ta starš spremenil in si želijo stika z njim), in otroki, ki nimajo stika s staršem zato, ker je bila prisotna manipulacija in uperjanje krivde v tega starša s strani drugega starša.
V tem primeru pa otroci tega starša čustveno kar nekako odrežejo. Se pa dostikrat neko nagajanje, obrekovanje in tako dalje, usmerjeno v starša, poveča, kadar si ta starš najde novo partnerko ali partnerja.
Za večino otrok je ločitev staršev najbrž nekaj najtežjega, kar morajo kot otroci prestati. Kaj otroka pri ločitvi običajno najbolj prizadene, mu pusti posledice?
Otroka najbolj prizadene, če je vpet v konflikt med staršema in če je v središču tega konflikta. Če se starša vsaj pustita pri miru, ne da bi si nagajala ali prek otrok manipulirala eden z drugim, je to že ogromno. Veliko odgovornosti, tudi na raznih intervjujih na CSD-ju, pri drugih strokovnjakih, se prelaga na otroka. To je pa zanj strašansko breme.
Starše opogumljam, naj se skušajo sporazumeti in naj ne stresajo svojega bremena na otroke. Otrok ima rad oba starša in se težko opredeli, na katero stran bi se postavil. V bitki med staršema pa je izpostavljen izrečenim in neizrečenim očitkom enega starša proti drugemu, manipulacijam, čustvenim izsiljevanjem in tako dalje.
To povzroča hude čustvene stiske. Želimo si, da se starša dogovarjata sama, brez prisotnosti otrok in da imata čim več stvari vnaprej razčiščenih in pripravljenih.
Seveda pa je za otroka ločitev vedno stresna. Če eden izmed staršev po ločitvi še izgine iz otrokovega življenja, je to za otroka huda rana – kot da bi izginila polovica njega samega. Kako naj se ima rad, če pa ga je izbrisal iz svojega življenja en od dveh najpomembnejših ljudi v njegovem življenju? Poleg tega pa seveda selitve, prešolanje, zamenjava njemu varnega okolja … Morda o tem premalo govorimo.
Je za otroka težko prihajati v dva ločena domova ali k dvema novima družinama? Kako je s sprejemanjem novih partnerjev svojih staršev?
Načeloma imeti dva nova domova ni slaba stvar, če na čustvenem področju in področju odnosov stvari delujejo dobro. Otroci so v resnici dosti bolj prilagodljivi, kot si mislimo. Glavno je, da čutijo sprejetost in da so razumljeni.
Če otroci niso vpeti v konflikt med ločenima staršema, navadno lepo sprejmejo oba domova in tudi nove partnerje, ki pa ne smejo prevzeti vloge "nove mame" ali "novega očeta", pač pa morajo z otrokom vzpostaviti nov in korekten odnos.
Večina otrok si želi imeti oba starša prisotna v čim večji meri. Če pa prihaja do čudnega vzdušja, manipulacij, opravljanja in obrekovanja drugega starša in tako dalje, potem se pa otrok v enem izmed novih domov ne počuti dobro. A tukaj večinoma ne gre za to, da ne bi imel rad tega starša, pri katerem je, pač pa je izpostavljen nekim pritiskom, zaradi katerih se ne počuti dobro.
Kako po ločitvi vzpostaviti odnos med bivšima zakoncema, da bosta otroku še vedno v oporo in zgled?
Idealno je, da sta starša tudi po ločitvi sposobna spoštljivega in korektnega "poslovnega odnosa". Otrok ali otroci so njun skupni projekt, so tisto, kar jima je ostalo od njunega odnosa, zato je prav, da v tem oziru korektno in tako rekoč poslovno sodelujejo.
Gre za komunikacijo, ki je podobna poslovni, torej pogovarjava se o stvareh, ki zadevajo otroka, o drugih stvareh ne. Ko je potrebno, se pokličeta in se pozanimata, kako je treba odreagirati. Ko pride do nepredvidenih situacij, pa se morata zavedati, da sta onadva prva, ki sta dolžna poskrbeti za otroka, ne sosedje, stari starši, varuške in tako dalje.
Kaj storiti, da bi stvari res tako tekle?
Upam si trditi, da moj načrt šestih korakov, po katerih starša pripravita načrt starševske skrbi, tudi pripomore k temu, da je njun odnos po ločitvi lažji oziroma da prihaja do manj zapletov. Gre namreč za delo na sebi, za to, da določene stvari ozavestimo, pa tudi za zelo konkretne korake, ki pomagajo v konkretnih zagatah.
Primer: otroke ima ta vikend en izmed staršev in drugi starš naj bi jih prevzel v ponedeljek zjutraj. Kaj, če starš, ki bi moral imeti otroke, v zadnjem trenutku izve, da bo moral čez vikend na nujno službeno pot z letalom? Kako se bosta sedaj dogovorila?
Takih primerov je ogromno. Lahko so vir novih zapletov in sporov (ki seveda škodijo tudi otrokom), lahko pa imamo izdelan nek sistem, kako ravnati in gre vse bolj ali manj mirno.
Sem na poti nekega spreminjanja miselnosti staršev. Rad bi dal znanje in moč v roke staršev, da niso prepuščeni samo odvetniku ali CSD-ju, pač pa da znajo sami postaviti neke osnove starševske skrbi za otroke po ločitvi.
Odločbe sodišča so namreč pogosto take, da so v resničnem življenju težko izvedljive ali pa so napisane tako suhoparno, da v primerih, kot sem navedel prej, starša enostavno ne vesta, kako ravnati.
Lahko delite kakšen primer dobre prakse, ko je mladostnik kljub ločitvi staršev ali težki izkušnji uspel normalno zaživeti svoje življenje?
Poznam veliko zgodb, ko sta starša kljub hudim konfliktom uspela biti enotna v vzgoji in je to dolgoročno obrodilo sadove pri otrocih. Eno tako zgodbo opisujem tudi v svoji knjigi. Hčerka takih staršev, ki sta uspela vzgojni vidik po ločitvi peljati tako, da je nista obremenjevala s svojim konfliktom, je kot odrasla zelo uspešna tako profesionalno kot tudi zasebno.
V stanovanjski skupini si štejemo za velik uspeh, če je otrok čustveno stabiliziran in če uspe končati šolo, ki jo obiskuje. Ob pomoči ustreznega okolja si nekateri mladi uspejo tudi najti službo, imeti uspešen partnerski odnos.
Uspeh sam včasih definiram tudi tako, da uspem preprečiti odtujevanje otroka enemu izmed staršev, kajti odločbe in odredbe pogosto spodbujajo to odtujevanje (čeprav pri staršu, ki mu je otrok odtujen, ne gre za zlorabe ali grožnje za otrokovo dobrobit).
Po mojih izkušnjah z otroki ločenih staršev pa je ravno odsotnost starša v otrokovem življenju lahko ena izmed največjih ran za otroka. Tukaj ni razlike med tem, ali je otrok ob mamo ali ob očeta, travma je v obeh primerih enaka in zelo velika.
