Možu, ki jo je pustil samo s tremi otroki, je napisala več kot 5.000 pisem

Maruja Moragas je umrla za rakom 28. aprila 2013, stara 60 let. Deset let pozneje je njena podoba dobila močno duhovno razsežnost, kar nam da misliti, da je to ženska, ki je v nebesih in nam lahko pomaga od tam.

Rodila se je 14. maja 1952 v okolici Barcelone v družini katalonske buržoazije z močnimi družinskimi vrednotami. Imela je prijetno otroštvo in mladost.

Bila je pridno, pametno, lepo, privlačno in elegantno dekle, dobra sogovornica. Svojo katoliško vero je živela "po pravilih": nedeljska maša, prazniki, kot sta božič ali velika noč … tedaj se ji je to zdelo dovolj.

Pri 17 letih je začela študirati filozofijo in književnost. Nekega dne je prek svojih prijateljev spoznala Juana, pet let starejšega mladeniča, ki je prav tako v Barceloni študiral strojništvo. Spoznala sta se in se zaljubila.

Leta 1975 sta se poročila. Njun zakon je bil videti popoln: brez finančnih zagat, tudi kot par sta se čudovito ujela. Na svet so prišli trije otroci: Joan, Xavier in Ignasi. Maruja je diplomirala, vendar ni hodila v službo. Namesto tega je gospodinjila in vzgajala otroke. Imela je zelo prijetno družinsko in družabno življenje.

Leta 1997 je Juan, po 22 letih poroke, začel postajati nemiren. Maruja ni vedela, kaj se dogaja, vendar si je mislila, da ima morda težave v službi.

Nekega dne ob večerji pa ji je dejal, da se mora umakniti. Marujo so te besede zmedle. Zdelo se ji je, da nimajo ne repa ne glave. Nekaj dni pozneje je Juan zapustil ženo in tri otroke ter izginil.

V tem trenutku je nastopila prva Marujina večja kriza. Prvič v življenju se je srečala s težavo tako velikih razsežnosti: zapustil jo je mož in jo pustil brez kakršnihkoli sredstev. Morala si je najti službo, vzgajati tri otroke in skrbeti za dom, postati glava družine. Ob vsem tem še vedno ni razumela, zakaj jo je Juan zapustil in odšel.

Za Marujo se je to težko obdobje izkazalo za Božjo previdnost. Ko je iskala odgovore na svojo bolečino in praznino, je začela drugače razmišljati o Bogu. Nekega dne je tako prebrala odlomek iz prvega pisma Korinčanom:

"Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane." (1 Kor 13,4-7)

Nekdo ji je tudi predlagal, naj se odpravi v oratorij Santa Maria de Bonaigua, blizu svojega doma v Barceloni, in se tam pogovori z duhovnikom skupnosti Opus Dei. Povedala mu je o tragediji, ki jo je doletela, in se spraševala, zakaj je Bog dopustil kaj takšnega. Kaj je storila, da si je to zaslužila?

Neka pripadnica Opus Dei jo je tudi naučila moliti po navodilih svete Terezije Velike.

Prek svoje preizkušnje je tako počasi začela sprejemati in odkrivati svojo osebno pot, na kateri jo je Bog globoko ljubil.

V vseh teh letih je Maruja Juanu pisala vsako noč: o njunih otrocih, njenih občutkih ... Danes je ohranjenih več kot 5.000 takšnih pisem. Juan je bil ljubezen njenega življenja in ostala mu je zvesta do smrti. Maruja je vedno govorila, da verjame, da se bo vrnil in da mu bo odpustila, če se vrne.

Za mnoge, ki so jo poznali, je njen zgled zvestobe zelo velik. Moških, ki so se ji poskušali približati takoj, ko so izvedeli, da jo je Juan zapustil, ni manjkalo. Toda Maruja ni nikoli začela novega razmerja. Ostala je zvesta svojemu zakonu kot na svoj poročni dan.

Med iskanjem dela in ohranjanjem družine, pa tudi vračanjem k Bogu in spoznavanjem življenja molitve in zakramentov, je odkrila, da ima poklicanost za Opus Dei, prek katerega je lahko iskala svetost kot poročena ženska, ki jo je s tremi otroki zapustil mož.

S svojo izobrazbo si je tudi našla zaposlitev na različnih visokošolskih ustanovah. Kmalu je postala ena tistih, ki ima za študente vedno kakšen koristen nasvet. Mnogi pričujejo, da je odražala mir, zaupanje, vedrino.

V povezovanju humanistike s poslovnim menedžmentom je rasla tudi karierno, naredila je doktorat. Povezovala se je z ljudmi vseh vrst, še posebej z ženskami, ki so v njej našle veliko podporo.

Začela je pobudo za pomoč ženskam z otroki, ki so se znašle prepuščene same sebi, kot se je nekoč ona sama. Želela jim je posredovati vse, kar bi jim lahko pomagalo pri njihovi krhkosti. Usposabljala jih je in za njih pridobivala finančna sredstva.

Življenje je Maruji postavilo še zadnji izziv. Pri 59 letih so ji diagnosticirali raka na ledvicah. Napovedali so ji zgolj nekaj mesecev življenja.

Maruja je to preizkušnjo sprejela kot nov Božji klic. Odločila se je, da bo v tistem času napisala knjigo o svoji življenjski poti, ki bi lahko bila v pomoč drugim ljudem. Tako je bilo. Že z malo moči je objavila knjigo z naslovom Čas na nitki, rekoč, da jo je za to prosil Bog.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.