Urednik Družine pripoveduje o svoji padalski avanturi – tako je pristal med presenečenimi kopalci

Njegova fotografija se redno pojavlja ob komentarjih v tedniku Družina, ki mu urednikuje že dobrih pet let. Pred tem je Boštjan Debevec, mož Marjane, novinarke Radia Ognjišče, in oče treh najstniških otrok, ustvarjal tako na nacionalni televiziji kot na radiu. Danes ga lahko v rubriki Moške skrivnosti spoznate še nekoliko bolj osebno. Sedel je torej na "moški sodni stol", kot se je hudomušno izrazil sam.

Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Težko! :) Služba odgovornega urednika Družine zavzame kar precej časa. Težko jo odložiš zaradi e-pošte, telefonov, tudi ko pridem domov. Tudi med prostimi dnevi navadno delo le počaka. Iščem načine, kako si urnik malo bolj urediti, da bo več časa in prostora za ženo in otroke.

Kako razvajate svojo ženo?
Bolj malo. Ko pa jo, je ena najboljših stvari za to čokoladna mousse torta v eni od slaščičarn na Vrhniki. Žal so to eni redkih trenutkov, ki si jih vzameva zase. Sva že imela tudi postavljene termine v tednu, a so naju dogodki povozili, predvsem mene.

Z ženo sta si izbrala enak poklic. Oba sta novinarja, za nameček na katoliških medijih. Kaj to pomeni za zakonski odnos? Se veliko pogovarjata o službah?
Obstajajo plusi, pomagava si med sabo, Marjana precej pokriva papeža, dela osebne zgodbe. Podpirava drug drugega, vprašava za nasvet. Novinarstvo je delo, ki ga ne pustiš v redakciji, velikokrat službo nosiva domov. Včasih si želim, da bi kdo od naju počel kaj drugega. A tako je – očitno je to že Božja volja.

Letos praznujeta 20 let poroke. Čestitke. Kako se je plemenitil vajin zakon?
Zelo sva si različna. Tudi v praktičnih stvareh. Po eni strani je to ovira, ker si na primer ne deliva nekih konjičkov. Povezala naju je ljubezen, odločila sva se za skupno pot. Sledilo je globlje spoznavanje skozi zakon, preizkušnje, težki in lepi dnevi, praznovanja, potovanja … Z leti se poznava vse bolj natančno in se ne "špikava" tam, kjer veva, da drugega boli. Vsak ima svoje šibke točke.

Z obzirnostjo in dobrohotnostjo pristopava k drugemu. Spoštujeva se, čez neko mejo ne greva, tudi če se spreva. O Marjani v družbi ne govorim slabo, tako kot ona o meni ne. Tudi ko sem jezen nanjo, je pred otroki ne postavljam v slabo luč. Otrokom pojasniva, da sva utrujena ali napeta. Zelo pomembno se nama zdi osnovno spoštovanje in varovanje dobrega imena.

Omenili ste vajino različnost – v katerem smislu?
Jaz sem v veliki meri po naravi individualist. Vedno so me zanimale stvari, ki sem jih lahko počel sam. Žena se je vedno gibala v širših družbah. Na nek način je bolj mestni človek. V smislu, da se rada giba med ljudmi, na dogodkih, da je aktivna. Jaz pa manj govorim, nisem tako družaben, rad počnem nenavadne, pustolovske stvari, na primer povezane z jamarstvom in plezanjem. Privlačijo me poti v neznano. Marjana pa ima rajši predvidljivost. 

Kako vidite svoje življenjsko poslanstvo?
(krajši premislek) Poskušam poslušati, čutiti ljudi in jih sprejemati v njihovih stiskah. Trudim se gladiti medsebojne odnose. Velikokrat mi ne uspeva, kdaj sem tudi sam akter slabih odnosov. Vselej pa je v meni želja vstopiti v razpoko medčloveških odnosov in to zakrpati, zaliti. Bog mi je dal dar diplomacije, da se ne razjezim takoj. Ker si po konfliktu vzamem nekaj časa, lahko kake stvari pomirim in zbližam.

Bile so situacije, ko bi lahko v eni prejšnjih služb obsojal, a nisem. Tiste, ki so mi hoteli malo nagajati, sem poskušal imeti rad, čeprav je bilo težko. Videl sem rezultate. Takšno vedenje razoroži tistega, ki ti je naredil nekaj slabega. To ne pomeni, da je stvar popolnoma rešena, a ga ne sovražiš, še vedno ga imaš rad. V njem vidiš Boga. Ko Bogu problem izročiš v molitvi, dobiš moč, da lahko človeku pogledaš v oči. To je največ. V službo ne prideš mrk. Poslanstvo je prinašati Luč v takšne situacije.

Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Izpostavil bi sinovo bolezen pred petimi leti. Imel je raka. V takih trenutkih se odprejo neke druge dimenzije. Vrednostna lestvica se spremeni. Tedaj spoznaš, da so človeška bližina in odnosi najpomembnejši. Vse formalne stvari so manj pomembne. Hvala Bogu se je vse dobro rešilo, težki operaciji navkljub. Bila je uspešna in rak se ni ponovil.

Takšna preizkušnja te postavi na življenjsko čistino. Veliko balasta, ki si ga nosil s seboj, v trenutku odpade. Seveda pride tudi nazaj, saj imamo vsi svoje stare tire. Kar zadeva medosebne odnose in vrednotenje življenja, nas je ta izkušnja vsekakor obogatila.

S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Navadno grem enkrat letno na duhovne vaje v tišini v Logarsko dolino. Pet dni tišine in čudovite narave deluje zelo blagodejno. Lani sem se odpravil na Camino, sam, na krajšo, 300-kilometrsko različico. Enajst dni sem imel zase. Z leti ugotavljam, da ni tako nujno, da sem sam, pomembno je, da se odmaknem od vsakodnevnih stvari. Lani smo šli z družino v Lurd z avtom. Tudi to me je napolnilo. Človek pride do bistre vode, v vodnjak, ki je zametan z raznimi zadevami. To zahteva čas.

O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Vsekakor nisem dober v tehničnih stvareh. :) Načeloma velja, da se moški lahko ukvarjamo z le eno stvarjo hkrati. Mislim, da lahko vzporedno peljem več stvari hkrati. Ne bom dejal, da vse tudi v popolnosti obvladujem. Mesto odgovornega urednika zahteva hitro preklapljanje med različnimi vlogami.

Delo za redno številko, mail s popolnoma drugo tematiko, klic bralca za nekaj popolnoma tretjega. Neki vdovec me je spraševal, kje bi lahko našel ženo. Neka druga gospa pa je prosila za varstvo za vnukinjo. Bil sem sredi branja nekega teksta, a sem si rekel: "Prav je, da ji pomagam. To je Božja volja v tem trenutku." Odložil sem preostale stvari in ju poskusil povezati z ljudmi, ki so iskali rešitve.   

Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Hoja v hribe mi veliko pomeni. V zadnjem času sem se malo polenil, žena me že malo "brca" v tem smislu.

Vrsto let ste se ukvarjali z jadralnim padalstvom. Lahko delite kakšno anekdoto iz tistih časov?
Kot jadralni padalec sem letel 25 let, osvojil kar nekaj znanja. Občasno sem hodil tudi na tekmovanja. Predvsem pa so me zanimali preleti. Ko greš in sploh ne veš točno, kam. Čim dlje. Vzletal sem z vzpetin. Moj najdaljši prelet je znašal 142 kilometrov po zračni liniji. Od Nove Gorice do Senja pod Velebitom. Pristal sem na plaži. :)

To je bil tedaj, pred 15 leti, kar podvig. Te smeri, iz notranjosti na morje, ni preletel še nihče. Najbolj sem se bal v okolici Gorskega Kotarja, kjer je strnjen gozd brez signala. Ne vem, kako bi bilo, če bi moral pristati tam. Nisem pa letel brezglavo in brez varnostnih mehanizmov.

Letiš z vetrom, paziš, da boš v zraku. Skoraj si že na tleh in iščeš termiko. To je izziv. Lahko si v petih minutah po štartu na tleh, lahko pa letiš pet ali šest ur.

Kako ste pristali?
V Senju je strma obala. Na cesti nisem mogel pristati, ker je bilo prometa veliko. Zato sem si izbral plažo, na srečo sem našel neko uvalo. Kopalci so se umaknili in uspelo mi je pristati kljub kratki plaži. Zelo nevarno bi bilo pristati recimo na drevesu ali daleč od obale. Oprema se napije vode in te potegne v globino. Sprva mi kopalci niso verjeli, ko sem jim povedal, od kod sem priletel.

Ste kdaj trdo pristali?
Na srečo nisem imel nobene poškodbe. Poznam pa kolege, ki so si poškodovali hrbtenico. Ali pa imajo razbite družine. Gre za adrenalinski šport, ki te posrka vase, prav zasvoji. Ko sem videl, da me šport ovira, sem se pred desetimi leti odločil, da tega ne bom več počel.

Lahko razkrijete še kako anekdoto iz padalskih let?
Leta 2002 smo šli s kolegi v Mehiko. Pridružili smo se nekemu tekmovanju. Zadnji dan sem odletel z zahoda države v notranjost, kakih 100 kilometrov. Pristal sem v vasici Bogu za hrbtom. Dvomim, da so tamkajšnji ljudje že videli padalca. Po vrhu sem bil plavolas. Otroci so se me razveselili, kar lezli so proti meni.

Vas je bila revna, takoj so mi nesli nahrbtnik. Župan me je povabil k sebi domov, ženi naročil, naj pripravi tortilje. Vaški otroci so si me radovedno ogledovali. Gostitelj me je na koncu vprašal, ali imam denar za avtobus. Na srečo sem imel, ampak tudi to bi mi dali. Spoznal sem, kako darežljiv je mali, reven človek.  

Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Blagosti v odnosih v smislu obzirnosti in osnovnega spoštovanja. Molitve vsekakor manjka. Ta negativnosti značajev obrne v plus. Manjka tudi dobrohotnosti do sočloveka.