Zakaj z možem na pogreb vzameva tudi svoje otroke

Ali se vam zdi nenavadno, da bi svojega majhnega otroka vzeli s seboj na pogreb? Povsem vas razumem, glede tega sem bila nekdaj v dvomih tudi sama. Toda v odločilnem trenutku je moj mož menil, da je to primerno. Njegova utemeljitev me je prepričala in zaupala vam bom, kaj mi je takrat povedal.

Pred nekaj tedni je umrla naša družinska prijateljica. Otroci se je niso spominjali, toda preden je zbolela za demenco, nas je kot mlado družino na svojem domu pogosto gostila na počitniških obedih.

Mojemu možu se je zdelo prav, da se vsi kot družina udeležimo njenega pogreba in se poklonimo osebi, ki je bila do nas prijazna in gostoljubna.

Če niste prepričani, ali bi svojega majhnega otroka vzeli s seboj na pogreb ali ne, vam ponujam nekaj točk v premislek. To so dejavniki, ki sva jih upoštevala z možem, ko sva se odločala, ali naj otroke peljeva na ta pogreb ali ne.

Svojega otroka nikoli ne bi peljala na pogreb, če bi žalujoča družina raje videla, da ne. Prva stvar, ki smo jo upoštevali, so bile njihove želje.

Skrbelo me je, da bi moji malčki med pogrebom povzročali hrup (predvsem dojenčica), in zadnja stvar, ki sem si jo želela, je bila ustvariti vtis, da izkazujem nespoštovanje ali pomanjkanje sočutja do žalujoče družine.

To vprašanje smo rešili tako, da je sorodnik zasebno stopil v stik z družino in se pozanimal glede njihovih želja. Namesto da bi bili užaljeni, kot sem se bala, da bodo, so rekli, da je povsem primerno, če pripeljemo tudi otroke. Pravzaprav so bili izredno ganjeni, da sem jih želela pripeljati!

Sama sem si zadala nalogo: poskrbela sem, da so bili moji otroci med bogoslužjem tihi in spoštljivi. S seboj sem vzela knjige in mirne dejavnosti, da so bile njihove male ročice zaposlene, z možem pa sva izmenično odnesla dojenčico ven, kadarkoli je postala malce glasnejša.

Uspelo nama je in po maši se nama je žalujoča družina zahvalila, da sva prišla in pripeljala tudi otroke. Pogled na prikupne malčke je vsem narisal nasmeh na obraz v trenutku, ko so to najbolj potrebovali.

Moj mož meni, da je treba "vedno iti na pogreb", če je to le mogoče. Spominja se, koliko mu je pomenilo, ko so prijatelji prišli na pogreb njegovih starih staršev, in zdi se mu, da je naša dolžnost izkazati to zadnje dejanje spoštovanja do pokojnika.

Tako je to pojasnil tudi najinim otrokom. Vprašali so, zakaj gremo na pogreb, in on jim je rekel: "Naša dolžnost je, da gremo in počastimo življenje te prijazne gospe, ki smo jo poznali." To je izredno pomemben nauk za naše otroke. Mnogi ljudje, še posebej mladi, se počutijo nelagodno, ko se udeležujejo pogrebov. Zato je zelo pomembno, da to nelagodje premagamo.

Prepričana sva, da bova s tem, ko jih vzameva s seboj na pogreb, svoje otroke naučila, kako spoštovati in počastiti umrle. Ali kot je dejal moj mož: "Pomembno je, da otrokom že od malih nog privzgojimo pomen spoštovanja in nudenja podpore žalujočim."

Še enkrat: izredno pomemben nauk je, kako premagati vse osebne občutke nelagodja, se odpraviti na pogreb in nuditi podporo ljudem, ki žalujejo zaradi izgube.

Mož je otroke spomnil na naš odnos z žalujočo družino. "Ali se spomnite, kako ste se zabavali z njimi in kako prijazni so bili do vas, ko smo se nazadnje videli?" je dejal. "Zdaj so žalostni in preživljajo težke čase. Zato je zelo pomembno, da jim stojimo ob strani ter jim z udeležbo na pogrebu izkažemo svojo ljubezen in podporo."

Resnično upam, da si bodo najini otroci zapomnili te nauke, ki jim jih poskušava posredovati. Čeprav so še majhni, se lahko naučijo, kako pomembno je biti navzoč in izkazati ljubezen ljudem, ki trpijo, obenem pa izkazati spoštovanje umrlim in počastiti njihov spomin.

Upam, da si bodo, ko odrastejo, zapomnili nasvet mojega moža: "Vedno pojdi na pogreb," in še posebej, zakaj je to rekel. Upava, da bova s tem, ko otroke jemljeva s seboj na pogrebe, pripomogla, da bodo odrasli v skrbne in spoštljive odrasle osebe.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.