Tudi vi v vsaki situaciji vidite le slabo?

Pred leti sem zaključeval zadnje leto usposabljanja za doktorat iz klinične psihologije. Po nekaj mesecih pripravništva sem začel doživljati vrtoglavico, stiskalo me je v prsih, mučili so me glavoboli. Čeprav sem to sprva pripisoval stresu, sem postopoma postajal prepričan, da so v igri resne težave s srcem ali problem nevrološkega izvora.

Tudi po številnih negativnih izidih testiranj sem se težko znebil misli, da moji telesni simptomi niso posledica stanja, ki ogroža moje življenje.

Šele po več mesecih in celo letih sem se sprijaznil, da je bilo to, kar sem doživljal, delno povezano z vprašanji življenjskega sloga (premalo telesne dejavnosti, slaba prehrana) in obvladovanjem stresa, predvsem z mojo nagnjenostjo k "črni kroniki". Kot psiholog na usposabljanju sem se ponižno zavedel, kako zelo lahko v resnici vpliva name, če "verjamem v najslabši možni scenarij".

Desetletja pozneje, tako kot mnogi drugi, me ta najhujša vrsta skrbi še vedno privlači.  Včasih se zgodi, da droben občutek ali nelagodje takoj privede do skrbi, da bo šlo nekaj zelo narobe; drugič me manjša družbena ali čustvena okoliščina pripelje do popolnega propada.

Leta 1995 je bila v reviji SPINE objavljena ključna raziskava, ki je pokazala moč psihosocialnih spremenljivk pri ljudeh z bolečinami v hrbtu. En psihološki dejavnik ‒ stopnja nagnjenosti h katastrofam ‒ je bil pri napovedovanju invalidnosti skoraj sedemkrat bolj pomenljiv kot katerakoli klinična ali zgodovinska spremenljivka.

Nagnjenost h katastrofam je vrsta kognitivnega izkrivljanja ali nerazumnega vzorca razmišljanja. Vsi se občasno ukvarjamo s kognitivnimi izkrivljanji, toda ob pogostejši pojavnosti je tveganje za številne negativne telesne in psihološke posledice toliko večje.

Kadar razmišljamo v smeri katastrofe, smo nagnjeni k temu, da v določenih okoliščinah vidimo le najslabši možni izid.

V primeru akutne bolečine v hrbtu lahko oseba negativno premišljuje o intenzivnosti, pogostosti in/ali trajanju bolečine; lahko na primer verjame, da se bolečina ne bo nikoli izboljšala, kar bo povzročilo dolgotrajno nelagodje in nezmožnost vrnitve k običajni dejavnosti ali celo popolno invalidnost.

Končno se zavedamo, kako močan je naš um, ko gre ne le za naše telesne izkušnje, temveč za naš celoten obstoj. Veliko izkušenj z bolečinami in nelagodjem ima telesni vzrok, vendar sta zelo pogosto, ko smo prepričani, da mora biti nekaj narobe, za naše nelagodje najbolj odgovorna naš pogled na težavo in naš odnos do nje.

Ker so čas, radovednost in izkušnje pogosto najboljši učitelji, sem se naučil, da obstaja nekaj ključnih dejavnikov, ki so temeljnega pomena za zmanjšanje verjetnosti in vpliva črnih misli.

Nujno je, da razumemo: več medijev/tehnologije in pogovorov "najslabše vrste uživamo" (torej če prebiramo ali poslušamo vse slabe stvari, ki se dogajajo, in mnenja o njih), večja je verjetnost, da bomo nagnjeni k črnim scenarijem. Če se obkrožate z dramami, grozljivkami in srčno bolečino, sami sebe prepričujete, da je katastrofa vedno za vogalom.

Čeprav imamo lahko "notranji občutek", ki vzbuja občutek katastrofe, je naš notranji odziv vedno mogoče nadzorovati. Zveni lahko nekako takole: "Možno je, da imam grozno bolezen, toda dokler ne dobim dodatnih informacij, mi pretirano premišljevanje o tem ne bo pomagalo."

Drugi primer bi se lahko glasil: "Ne pozabi ‒ ta skrb se ti je že večkrat pojavila, pa se ni nikoli uresničila." Pri tem je ključnega pomena, da mora biti vaš notranji glas stvaren in pozitiven v boju proti občutkom in mislim, ki morda niso ne eno ne drugo.

Ko vse drugo odpove, pomislite: če se vam dogajajo katastrofe, to pomeni, da ste dovolj pri zavesti in živi, da vas to sploh lahko skrbi. Mrtvi ljudje nimajo priložnosti, da bi skrbeli. Kar pomeni, da je priložnost živeti in celo živeti dobro še vedno mogoča za vse nas. Čeprav se to morda komu sliši preveč vsakdanje in enostavno, lahko iz lastnih izkušenj povem, da je bil ta pogled skupaj z molitvijo k tistemu, ki mi je dejansko podaril življenje, pravi Božji dar.

Vsake toliko časa je naša nagnjenost h katastrofam pravočasno opozorilo, da se moramo nemudoma mobilizirati. Skoraj vedno pa je opomin, da bodimo pozorni, da uporabljajmo notranji glas, ki nam ga je dal Bog, in se zahvaljujmo za vse, kar imamo, da nas za vse to sploh lahko skrbi.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.