“Martin Golob je pričevalec, ne prepričevalec”

Novembra je izšla knjiga o duhovniku Martinu Golobu Na spletni prižnici, ki jo je izdala založba Družina. O ideji, pisanju knjige in njeni vsebini smo se pogovarjali z avtorjem Lojzetom Grčmanom, ki pri Aleteii zelo rad ustvarja intervjuje, povezane z navdihujočimi in družinskimi temami. Zanj to ni prva knjiga, kot zapriseženi športni novinar je leta 2020 napisal biografijo o rokometašu Urošu Zormanu.

Od kod ideja za pisanje knjige o Martinu Golobu?
Do tega je prišlo čisto spontano. Martin je naš prijatelj in sodelavec že štiri leta. Pred tedni je posnel že svoj stoti vlog za Aleteio in resnično veseli smo, da je, čeprav se ne vidimo vsak dan, član naše redakcije.

Ob vseh teh formalnih in neformalnih sodelovanjih, kavicah, klicih, vseh prisrčnih stikih, ki smo jih razvili z njim, mi je nekoč prišla na misel ideja, da bi lahko naše digitalno sodelovanje prek vlogov nadgradili še v kaj drugega, če bi se kakšnemu vprašanju lahko posvetili za več kot tri, štiri minute.

Iz tega se je razvila ideja o knjigi. Hvaležen sem Martinu, da se je strinjal. Ne brez pomislekov in vprašanj, ampak to je zdravo, da potem bolj natančno premisliš o stvareh.

Kaj knjiga predstavlja, kaj je njen namen?
Podnaslov knjige je Misli in spodbude duhovnika Martina Goloba in točno to knjiga je. Njen namen ni nikakršno pametovanje. Martin je nekdo, ki se zna dotakniti vsakega. Je zelo srčen, iskren ter nasmejan in prijazen.

In namen knjige je, da vsak človek, pa naj bo veren, neveren ali katerikoli odtenek vmes, dobi v njej iskrico vedrine, dobre volje in spodbude. Bodisi duhovne ali življenjske.

Naslov knjige je Na spletni prižnici. Lahko poveš kaj o njeni vsebini?
O naslovu smo se veliko pogovarjali. Beseda prižnica ima pridih starodavnosti in tradicije, ki ju ima Martin zelo rad. Hkrati pa oznanjevanje prek spleta, ki se je še posebej razplamtelo v koronačasu, ko je imel Martin zelo odmevne in dobro "obiskane" prenose maš po spletu, predstavlja odtenek sodobnosti.

Če oboje postavimo skupaj: treba je ostajati na pravi poti in ohranjati naše vrednote, hkrati pa o njih spregovoriti na način, ki ga sodobni čas razume. Mislim, da Martin to res fantastično zna.

V osnovi je knjiga razdeljena na dva dela. Prvi je malo bolj oseben, drugi pa duhoven. Prvi del se začne z Martinovimi vlogi, nadaljuje pa z nastopi v medijih. Nato sledijo odnosi. Govori o svojem otroštvu in mladosti, vpisu na Teološko fakulteto, duhovništvu, na kar je zelo ponosen in si želi in moli, da bi bil v svojem poslanstvu stanoviten.

Omenja tudi odnose z drugimi duhovniki in ostarelimi, do katerih je še posebej pozoren in ljubeč. Duhovni del pa je razdeljen na tri dele: zakramente, zapovedi in blagre. Hkrati so se nama v tem delu odpirala mnoga pereča vprašanja v povezavi z družino, vzgojo, odnosi, ločitvijo, splavom, istospolnimi …

Tudi na ta vprašanja je Martin podal svoje odgovore. Vsekakor pa ne želi delovati kot prepričevalec, pač pa kot pričevalec. Vedno izpostavlja, da on ni osrednji lik te knjige. Želi si predvsem prikazati dobre prakse oznanjevanja in deliti talente, ki mu jih je dal Bog. Želi si biti njegovo orodje.

Z Martinom sva zelo vesela, da ima knjiga tudi dobrodelno noto. Del zneska, ki so ga bralci namenili za nakup knjig prvega natisa, je namreč namenjen mladeniču, ki se bojuje s cerebralno paralizo. Del izkupička drugega natisa pa za družino, ki se je po očetovi smrti znašla v hudi stiski.

Pisanje knjige je velik projekt. Kako je vse skupaj teklo?
V nasprotju z mojo prvo knjigo (Uroš Zorman: Tako, kot sem rekel), ki sem se je lotil precej velikopotezno, s kar 48 sogovorniki, sem tokrat imel samo enega. S tega vidika mi je bilo nekoliko lažje, hkrati pa moram poudariti, da Na spletni prižnici ni biografija. Je knjiga misli in spodbud, v katero pa so vtkani tudi osebni elementi.

Ko Martin podaja posamezne razlage, se seveda ne izogiba deljenju svojih izkušenj in jih podpre s konkretnimi primeri, ki jih je v knjigi kar nekaj. Knjiga je nastajala iz pogovorov. V času od lanskega do letošnjega poletja sva se dobila štirinajstkrat in v tem času posnela za trinajst ur pogovorov.

Posnete pogovore sem potem natipkal in mu jih sproti pošiljal, na koncu pa je seveda dobil tudi vpogled v končan tekst. Seveda sva že prej z urednikom Davidom Ahačičem izoblikovala koncept, kakšna naj bi bila knjiga, in z Martinom sva se te hrbtenice kar natančno držala, kar je na koncu pomenilo bistveno manj dodatnega urejanja.

Z Martinom se poznata že dolgo. Si o njem izvedel kaj novega, te je kaj posebej navdušilo?
Hvaležen sem mu, ker je znal najti čas tudi takrat, ko ga ni imel ali bi raje počival. Enkrat sva se dobila, ko sta bili za njim dve dobesedno neprespani noči, a se je vseeno zbral in profesionalno odgovarjal brez kakšnegakoli tarnanja. Zazrl se je v mizo in govoril tako skladno, globoko in pomenljivo, da sem si mislil, da bere.

Celo poškilil sem k njemu, da bi videl, ali ima pred seboj list papirja! Pogovarjati se z Martinom je res nekaj posebnega. Vsakič, ko sem šel od njega, sem bil vsaj malo boljše volje kot ob prihodu. Njegova karizma te preprosto razvedri.

Si se spoznal s celotnim procesom nastajanja knjige? Kako je bilo?
Zanimiva izkušnja je gotovo to, da končna pika na tekstu še ne pomeni konca dela. Sledi še urejanje notranjosti, zbiranje in urejanje fotografij za knjigo, fotografiranje za naslovnico …

Poskrbel sem tudi za uvodne besede, kjer je nekaj besed o Martinu prispevala široka paleta ljudi – od medijskih do znanih obrazov iz Cerkve. Tako bodo bralci že v uvodu lahko našli marsikaj zanimivega.

Imaš kakšen nasvet za mlade, ki si želijo napisati knjigo?
Ja, veliko berite. S tem krepiš besedni zaklad. Branje je fantastično opravilo, ki širi tvoja obzorja v vseh pogledih in je neizmerno dragoceno.

Na koncu bi se rad zahvalil še Andreji Penko iz knjižnega uredništva Družine in Joštu Otrinu, ki skrbi za spletne trgovine, za velikansko predanost pri promociji knjige.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.