Kako dobro spoznati ljudi, ki jih imamo najraje

Ali ste kdaj pomislili, kako je ljudi, ki jih imate najraje, tudi najtežje zares poznati in razumeti?

Pred kratkim sem naletel na navedek pisatelja Normana Macleana, ki pravi: "Tisti, s katerimi živimo, jih imamo radi in bi jih morali resnično poznati, se nam najbolj izmikajo." To se mi je zdela izjemno globoka izjava, s katero se lahko vsi poistovetimo v različnih obdobjih svojega življenja.

Ko so minevali dnevi in tedni od trenutka, ko sem ta stavek prebral, so se mi vedno znova utrinjale zamisli o tem, zakaj se zdi, da ta stavek posega v samo srce naše človeške izkušnje.

Za začetek: večina od nas je nagnjena k temu, da smo ljudje lastne volje in zagona, pogosto osredinjeni na to, kaj se mora zgoditi, in pozneje na to, kaj storimo (in občutimo), če se to ne zgodi.

Kadar se ljudje, ki jih imamo najraje, ne strinjajo z našim svojeglavim in zagnanim vedenjem ali jim to ni všeč, se običajno odzovemo, preden temeljito premislimo, s čimer izgubimo možnost, da bi drug drugega razumeli, kar bi nas na koncu lahko zbližalo.

Kot oče se na primer zavedam, da sem pri svojih otrocih bolj usmerjen k ustrežljivosti kot razumevanju – še posebej takrat, ko so okoliščine bolj naporne in zahtevne. To je sicer razumljivo, vendar posledično lahko zmanjša število priložnosti za slogo s pomočjo razumevanja namesto za ustrežljivost zaradi zahteve.

Res pa je tudi, da se ne bi nujno zbližali, tudi če bi se bolje razumeli – čeprav trdim, da sta empatija in odzivnost okvir, iz katerega se gradijo vsi dobri odnosi.

Razlog za to je, da nas včasih to, kar izvemo o drugi osebi, razjezi ali povsem razbesni. Čeprav imamo lahko nekoga zelo radi, nas lahko vedno znova in vedno bolj jezi, ko bolje poznamo njegove navade in posebnosti.

V tem primeru nam poleg spreminjanja sebe in drugih ostane nekaj ključnih možnosti – ena od njih je, da se čim bolj izogibamo tistemu, kar nas najbolj moti, ali pa se od tega celo povsem umaknemo.

In tako se nam lahko zgodi, da se nam drugi izmikajo, pa ne zato, ker bi se nam želeli izogniti, temveč zato, ker se mi izogibamo tistemu, kar je potrebno za vzpostavitev tesnejše vezi.

Ker pa smo ljudje skrivnostna bitja, se zdi, da tudi ob razumevanju in osredinjanju na edinost ta izmuzljivost morda ni vedno napoved slabih stvari, ki nas čakajo v življenju.

Menim, da v želji po tesnejšem odnosu z bližnjimi pogosto ustvarjamo pričakovanja, ki rodijo več razočaranj, kot je dobro za nas. Čeprav mora večina od nas dati prednost vzajemnosti in povezanosti, je svet boljši, če vsak od nas goji občutek nesebičnosti in hvaležnosti za to, kar nam naši bližnji prinašajo, in ne občutka razočaranja in izgube zaradi tega, česar nam ne.

Zelo preprosto si je od tistih, ki jih imamo najraje, želeti vse – zaupen, vzajemen in zadovoljujoč odnos. Toda s tem, ko si želimo odnos v vsej njegovi polnosti in smo razočarani, kadar ne doseže teh višav, ne uvidimo, kaj odnosi dejansko lahko predstavljajo – zaupno potovanje v ranljive, globoko osebne kotičke življenja vsakega izmed nas.

Celo najbolj odprti ljudje v sebi skrivajo zelo obsežen zaupen svet, za katerega v veliki meri sploh ne vedo. Stopnja, do katere postanemo del tega sveta, je v različnih življenjskih obdobjih različna, vedno pa pusti sled na njihovi poti in vtis na naši.

Naj bodo odnosi še tako skrivnostni in neprijetni, je morda bolje, da se najprej osredinimo na vse smiselne in zanimive načine, na katere hodimo in rastemo skupaj, ter na bogastvo, ki ga vse to prinaša v naše življenje.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.