Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Danes je Darcey stara šest let, ima svetle lase in velike modre oči, s katerimi radovedno zre v svet okoli sebe. Hodi v šolo, se igra z vrstniki in z vsakim gibom dokazuje, da se čudeži dogajajo. Vendar so bili njeni prvi dnevi življenja povsem drugačni.
Dekletce se je rodilo veliko prezgodaj
Gill Clegg in Mark Moscrop sta imela tri otroke: 30-letnega Karla, 20-letno Olivio in 18-letnega Jacka, ko sta izvedela, da pričakujeta še enega otroka. "To je bil šok za naju, vendar je bilo prisrčno," pravita.
Nosečnost je potekala prav lepo po šolsko, vse do 28. tedna nosečnosti, ko se je spremenilo vse. Med ultrazvočnim pregledom so zdravniki ugotovili, da se posteljica ne razvija pravilno in da otrok ne dobiva dovolj krvi. "Bilo je grozljivo. Nisem imela veliko upanja, da ji bo sploh uspelo priti na svet," se spominja Gill.
Zdravniki so naredili vse, da bi otroka ohranili pri življenju. Odločili so se za urgentni carski rez. "Bala sem se najhujšega, a na srečo sem zaslišala otrokov jok," se spominja Gill. Deklica se je rodila 12. septembra 2016, tri mesece pred predvidenim rokom, težka toliko kot pol zavoja sladkorja, se spominjajo starši.
Darcey so takoj internirali na oddelku za intenzivno nego novorojenčkov, kjer je preživela prva dva meseca svojega življenja.
Boj za življenje
Možnosti, da bi deklica preživela, so bile majhne, in boj za njeno življenje je za zdravnike predstavljal velik izziv. "Darcey je neverjetna. Bila je tako majhna. Nisem vedela, ali bo preživela," se spominja Gill.
Dnevi v bolnišnici so se spremenili v tedne. Deklico so priklopili na aparate za vzdrževanje življenja in s pomočjo rednih transfuzij krvi so se lahko razvili njeni notranji organi. Po 64 dneh v bolnišnici, ravno v času silvestrovega, je bila Darcey dovolj močna, da je lahko odšla domov. "Tedaj je bila naše najlepše darilo," pravi njena mama.
"Ona je naš čudež!"
Od takrat je minilo nekaj let in Darcey se kljub začetnim težavam pravilno razvija. Kot priznava Gill, je deklica pozno začela hoditi, vendar je brez težav končala vrtec in vstopila v prvi razred. Gill priznava, da ne bo nikoli pozabila boja za hčerkino življenje, občutka negotovosti, ali bo lahko preživela še en dan.
Pravi, da je zelo ponosna na svojo hčerko, ki ji vsak dan dokazuje, da se čudeži dogajajo. "Še vedno se spomnim, kako sem strmela v njeno majhno telo, ko je ležala v inkubatorju. Ona je naš čudež," dodaja mama.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Veronika Snoj.
