Ta brezčasna filmska klasika je v svojem bistvu krščanska

Avtor knjig J. R. R. Tolkien je bil predan katoličan. Sprva, ko je knjige šele pisal, je vzporednice s krščanstvom vanje vsejal podzavestno. A ko se je tega zavedel, je šel skozi celotno besedilo in poskrbel, da se vse tudi teološko ujema.

Na spletnem ponudniku video vsebin Amazon Prime so začeli predvajati serijo Prstani mogote (The Rings Of Power), ki črpa navdih iz Tolkienovih zgodb, ki se dogajajo še pred Gospodarjem prstanov. Čeprav so ustvarjalci zatrjevali nasprotno, je na podlagi prvih dveh delov mogoče reči, da serija bolj sledi lastnim interesom kot Tolkienovemu sporočilu, poznavalci Tolkienovih del pa so razočarani ali celo jezni.

Zato ob izidu nove serije raje povabimo k ogledu filmske trilogije z začetka tisočletja.

Filmi režiserja Petra Jacksona, posneti po knjižni trilogiji Gospodar prstanov, so izhajali od leta 2001 do 2003. Priljubljeni so tako pri kritikih kot pri gledalcih, tretji film je prejel kar 11 oskarjev. Kljub temu da so stari že dvajset let, se ne zdijo staromodni ali zastareli. Poleg predanega truda vseh ustvarjalcev filma – od scenaristov, scenografov, kostumografov, maskerjev, da filmske glasbe niti ne omenjamo – ima veliko zaslug za brezčasnost trilogije tudi dejstvo, da so ostajali zvesti bistvu Tolkienovih knjig. Sprememb zgodbe je malo, motivi likov in splošno sporočilo pa ostajajo nespremenjeni.

Glavno sporočilo trilogije tako v knjigah kot v filmih je, da so za velike zgodovinske premike pogosto najpomembnejša majhna plemenita dejanja preprostih ljudi. Knjige, ki so nastale po drugi svetovni vojni, prinašajo sporočilo upanja v dobro in spodbujajo k vztrajnosti in sodelovanju v težkih trenutkih.

Ameriški škof Robert Barron, sicer tudi poznavalec umetnosti in filmski kritik, knjižno trilogijo Gospodar prstanov imenuje kar katoliški roman. Tolkien sledi katoliškemu načelu, da je zlo prisotno in deluje v vsakomur. Tudi da je zlo bolj kot karkoli drugega odsotnost vsega dobrega, ki ne ustvarja, temveč le uničuje. Primer tega je Mordor, dežela zlobnega čarovnika Saurona, ki je temna, neprijazna puščava brez rastlinja ali živali, pa tudi Sauron sam je le meglica, lebdeče oko na vrhu stolpa, brez oprijemljive telesne podobe.

Za vse, ki si z zgodbo Gospodarja prstanov niso domači, kratek povzetek vsebine: Sauron je pred davnimi veki skoval prstan, ki te napravi nevidnega, vanj je vlil vso svojo zlohotnost. Ko mu je kralj Isildur prstan odsekal z roke, je Sauron izgubil večino svoje moči. Žal so kralja kmalu zajeli in ubili, za prstanom pa je izginila sled.

Po več stoletjih prijazni čarodej Gandalf ugotovi, da se je zlovešči prstan po nizu naključij znašel pri njegovem prijatelju, mladem hobitu Frodu. Nagovori ga, da pogubni prstan odnese nazaj v Mordor, ga vrže v brezno, kjer je bil skovan, in ga tako uniči. Za pomoč so mu poleg Gandalfa še trije prijatelji hobiti, škrat, vilin, človeka in Isildurjev naslednik Aragorn.

Prstan predstavlja greh – nositi ga je kot križ. Vsakogar, ki ga ima pri sebi, obhajajo mračne misli, telesno je utrujen in razdražljiv.

Prvi človeški instinkt je, da bi poslali nekoga močnega, pomembnega, sposobnega ... A Tolkien s svojo zgodbo pokaže, da lahko tako veliko žrtev opravi le najbolj ponižen in preprost lik. V Mordor ne vstopi pompozno, z vojsko ali grožnjami, saj bi se mu temne sile zoperstavile, temveč tiho, skrivaj in napreduje počasi, a vztrajno. Prav tako v naša življenja vstopa Bog in se bori proti zlu: ne na silo, temveč tiho, počasi in vztrajno, dokler zla ne uniči v njegovi notranjosti.

Zgodba Gospodar prstanov je blizu krščanstvu tudi v tem, da predstavi kar tri mesijanske like, ki delajo za dobrobit drugih, ne da bi ob tem pomislili na ceno, ki jo morajo sami plačati. To so Gandalf, Frodo in Aragorn – vsak od njih pooseblja eno od Jezusovih vlog: preroka, duhovnika in kralja.

Frodo predstavlja Jezusovo duhovniško vlogo, saj je on tisti, ki se žrtvuje, in po opravljeni nalogi njegovo življenje nikdar več ni enako. Gandalf je prerok, ki prinaša novice, je nosilec modrosti in védenja. Aragorn pa je seveda kralj, kar ob koncu zgodbe postane tudi dobesedno, a že vmes ima kraljevsko vlogo kot vodja in zaščitnik bratovščine.

Sicer pa je zgodba posejana z drobnimi katoliškimi simboli, kot je recimo lembas, vilinski kruh, brez katerega druščina ne bi preživela, saj ta ne izgubi svoje hranljive vrednosti in človeka poživi že z enim samim grižljajem. To močno spominja na evharistijo. Ali da v najtemnejšem trenutku junake reši svetloba materinsko ljubeče vilinke Galadriel, ki spominja na Marijo. Ali Gandalfov govor o tem, da je smrt samo pot v novo, še lepše življenje ...

Trilogija Gospodar prstanov je mojstrovina. Težko je samo v enem članku razložiti, zakaj ni le fantazijska zgodbica za otroke. Ali le tehnološko in igralsko dovršen kulturni spomenik.

Tudi Jezus je pomembna sporočila pripovedoval z zgodbami – da so jih ljudje lažje razumeli in jim je bilo sporočilo prek njih bolj domače. Tako bi tudi filme Gospodar prstanov lahko poimenovali sodobne prilike. Ali pa so vsi trije filmi (ki skupaj trajajo kar devet ur in pol) že kar male duhovne vaje.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.