“Danes sem ob svojem možu srečna in izpolnjena”

Po izobrazbi je Hana Strajnar inženirka grafične tehnologije, sicer pa se opiše kot "zdravnica, umetnica, kuharica, psihologinja ter čistilka v enem – v glavnem profesionalna gospodinja, mati štirih otrok in enega na poti" in žena Gregi.

Kot pravi, so v prostem času, ki ga največkrat žrtvuje namesto spanca, na sporedu naslednje dejavnosti: "Rada berem, šivam (predvsem za otroke), ustvarjam voščilnice, 'terapiram' moža, delam improvizirane smutije, prestavljam pohištvo, delam na vrtu."

Predvsem pa ji ne manjka obilice življenjskih resnic. Nekaj jih je razodela tudi v današnji epizodi rubrike Ženska ženski.

Vabljeni k branju intervjuja z obema zakoncema Strajnar.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Sem jutranji tip človeka in navadno vstanem že okoli šeste ure. V trenutkih popolne sladke tišine najprej poslušam brbotanje kave iz kotlička, potem se v miru usedem in preberem kakšno vrstico iz Svetega pisma.

Pri tem se mi včasih pridruži tudi mož (on ima malo več težav z vstajanjem, zato zjutraj ne začenjam kakšnih globljih tem o smislu življenja) in če ostane še kaj časa (beri: trop otrok ne plane na naju), naredim nekaj razteznih vaj.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Rada se dobro počutim v svoji koži. Za dobro počutje ni treba veliko – malce ličila in kapljica parfuma pripomore, da bolj lahkotno in samozavestno stopim v dan. Pohvala moža, ko me opazi na vratih kopalnice, mi dvigne duha.

V naši družini so se ženske vedno rade uredile – moja mami je imela res prefinjen smisel za estetiko. Vedno je bila urejena, še posebej (ali pa še bolj takrat) kadar je imela težek dan. Prav tako dasta veliko na estetiko moji teti, očetovi sestri.

Človek je sestavljen iz treh segmentov – duha, duše in telesa. Tudi telesno se moram dobro počutiti, da lahko suvereno delujem v svetu. Nikoli nisem imela občutka, da se ne bi smela urediti, ker sem kristjanka. Mogoče zaradi tega še toliko bolj. :)

3. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Sem edinka, zato sem vedno hrepenela po večji družini. Zelo sem bila navezana na bratranca iz Ljubljane, ki sta bila v prvih letih življenja moja edina vrstnika. Nekoč sem enega od njiju skrila v omaro, v upanju, da ga bodo pozabili pri nas, v Velenju.

Moj mož izhaja iz večje družine in že na začetku sva se strinjala, da bova imela več otrok. Ko sva dosegla število tri (kot sva se na začetku pogovarjala), se je v meni zbudila želja, da bi sprejela še eno življenje. Po vsakem porodu sem dala naprej vsa oblačila, saj v tistem trenutku nisem verjela, da bova imela kdaj pozneje še enega otroka.

Kljub temu, da nisem imela nobenih izkušenj z vzgojo, se mi zdi, da mi je Gospod naklonil dar, da lahko imam otroke. Imam naraven notranji čut za vzgojo, kar pa mi ni prirojeno, pa je pridobljeno s trdim delom. :)

Vzgoja je zame velik izziv, saj se ne morem načuditi vsem potencialom, ki so položeni v otroka. Zame so otroci največji učitelji vsega, kar je zares pomembno.

4. Vaša prvorojenka Evelin je otrok s posebnimi potrebami. Kako ste ob njenem rojstvu sprejemali to dejstvo? Kaj je najtežje za starše, ko izvejo, da je njihov otrok bolan?
Ne morem reči, da je bilo lahko. Pravzaprav je bila to najtežja preizkušnja (poleg smrti očeta in pozneje mame) v mojem življenju. Težka zato, ker še kar traja oz. smo se morali naučiti živeti z njo.

Po drugi strani pa precej enostavna, ker si ne znam delati skrbi preveč vnaprej, tako da se precej prepuščam situaciji. Ravno pred dnevi smo imeli družinski piknik in mož ni mogel z nami, ker je imel glasbene obveznosti. Pred odhodom mi je pomagal nesti Evelin v avto (jaz je zaradi nosečnosti trenutno ne smem dvigati, saj ima že skoraj 30 kilogramov), na pikniku pa je bilo ogromno ljudi in tako torej veliko priložnosti za dobro delo. Evelin so si podajali kot kraljico, prav spočila sem si.

Hočem reči, da tako Bog vsak dan skrbi za nas. Dovolj je dnevu lastna teža – Gospod nam res vsak trenutek pomaga nositi naš križ. Zakaj bi se obremenjevali vnaprej?

5. Kako se ob vseh obveznostih, otrocih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Že odkar sva dobila Evelin, sva si precej pogosto vzela čas za zmenke. Na naši zakonski skupini smo se pri tem zelo spodbujali. Seveda so bila vmes obdobja, ko si zaradi njenih zdravstvenih težav nisva uspela vzeti časa zase, zdaj pa imava krog ljudi, ki nama radi priskočijo na pomoč in je glede tega precej lažje. Je pa res, da sva se morala naučiti prositi za pomoč.

Sama glede zmenkov nisem preveč zahtevna, veliko mi pomeni že skupni obred pitja kave na terasi. Ob tem rada preberem kakšen odlomek iz Svetega pisma ali zmoliva desetko. To nama pomaga, da potem bolj umirjeno komunicirava z otroki.

Naša hiša je na splošno zelo odprta za ljudi. Imava prijateljico, ki živi na Dolenjskem in dela v Ljubljani, tako da zaradi lažje logistike večkrat prespi pri nas. Včasih izkoristiva večerno varstvo in skočiva ven na kakšno večerjo ali nočni sprehod.

Možu veliko pomeni, če ga kdaj pustim čisto pri miru, da se lahko zapre v svojo sobo in tam muzicira. Poleg družine si vsak od naju rad vzame čas za klepet s prijatelji ali obisk kakšnega koncerta. Vsak od naju potrebuje čas zase ob ljudeh, ki nama veliko pomenijo.

6. V Družininem pričevanjsko-pogovornem večeru ste dejali, da ste med odraščanjem pogrešali moški lik in hrepeneli po zdravi družini. Kako vam je takrat in tudi pozneje, ko ste si že ustvarili svojo družino, uspelo zapolniti to praznino?
Prilagajanje na življenje brez očeta ni bilo enostavno, saj sem v sebi vedno hrepenela po tem, da bi me nekdo med padanjem preprosto ujel. Če si predstavljate, kako očetje mečejo v zrak svoje hčerke in jih nato vedno varno ujamejo v svoje močne roke ... No, po tem sem hrepenela (še kar nekaj let po poroki).

Pričakovala sem, da bo to praznino po očetovski ljubezni napolnil moj mož, stiska pa se je po rojstvu najine prvorojenke Evelin le še stopnjevala. Veliko sva hodila na terapije, kjer sva odprla marsikatero globoko rano, solze so tekle v potokih. :) Sčasoma sem dojela, da mi lahko to praznino, hrepenenje po očetovi ljubezni, napolni le Bog. Pot je bila dolga in boleča.

Morda imam srečo, da že od nekdaj hrepenim po globlji duhovnosti. Vedno sem bila iskalka, v sebi sem čutila, da je vera več od nedeljskega obiska svete maše. Verjamem, da je Gospod po vseh mojih prošnjah, molitvenih in bibličnih skupinah, romanjih, slavljenjih in zahvaljevanjih počasi zdravil moje srce.

Danes sem ob svojem možu srečna in izpolnjena, zaradi večjega zadovoljstva in manjših zahtev do njega pa mi tudi on lahko bolj svobodno daje. V stiski se zahvalim, poskušam "držati jezik za zobmi", da ga ne ranim v afektu. Kdaj je seveda noro težko, najtežje je bilo med korono, ko smo bili ves čas skupaj. Vesela sem, ker skupaj iščeva pravo smer in se (vedno bolj) spoštujeva.

7. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Že kakšnih devet let tedensko obiskujem slavilno skupino. Ta skupina mi zelo veliko pomeni, saj smo ostali povezani tudi v času korone, ko je veliko skupin razpadlo, imeli smo Zoom srečanja s slavljenjem, kamor smo povabili tudi druge ljudi.

Branje Božje besede mi pomaga, da ohranim zaupanje in mirno srce, velikokrat v Svetem pismu dobim pravi namig za naslednji korak.

Molitev rožnega venca mi je zlezla pod kožo, pri čemer mi je pomagala skupina Fiat. Vzljubila sem Marijo in trdno verjamem, da mi je ona podarila več miru v srcu. V sebi ne čutim več toliko jeze kot včasih, kontrola do moža in otrok je postala znosnejša.

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Kljub temu, da je rojstvo najine prvorojenke Evelin ena najtežjih preizkušenj v življenju, sem danes zanjo hvaležna. Naučila sem se, da je vsako življenje dar in da je Bog z nami v vsakem trenutku, tudi (ali pa še posebej) takrat, ko je najbolj hudo.

Z možem sva zelo naravnana, da rečeva "JA" situacijam, ki pridejo. Saj na začetku je vedno težko, včasih sva zaradi kakšne situacije zelo jezna in "ventili popustijo". Nisva svetnika, ampak čisto običajna človeka. Vseeno pa se trudiva predajati preizkušnje Bogu, saj nam Jezus daje obljubo, da nismo sami. Jezus je rekel: "Imeli boste stisko, ampak jaz sem svet premagal."

V Svetem pismu je na 365 mestih zapisano: "Ne bojte se." Česa nas je potem sploh lahko strah? Zahvaljevanje je veščina, ki se jo da natrenirati, tako kot mišice. Na začetku nam gre težko z jezika, skozi stisnjene zobe, pozneje pa zahvaljevanje postane navada. Športniki trenirajo vsak dan, da vzdržujejo kondicijo. Kako kristjani treniramo svojo hvaležnost?

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
"Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem." (Fil 4,6)

Kadar je najtežje, še ni konec boja.

In seveda skodelica dobre kave.

10. Biti ženska je lepo, ker …?

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.