Ko najstnik (za)sovraži starše

Skoraj nobena knjiga ali revija, ki pripravlja na starševstvo, ne govori o nepovabljenem gostu, ki se pritihotapi v vašo hišo: sovraštvu. Ta se naseli kot tujec v hišo, brez dovoljenja in ne da bi ga tja vabili.

Običajno pride, ko otroci zrastejo dovolj, da jih je treba obvarovati pred njimi samimi: pred slabimi odločitvami, nerodnimi dejanji, neizvedljivimi načrti ipd. Ko jih želite obvarovati pred napakami, ki bi jim pustile globoke rane. Takrat nastopi sovraštvo.

Oseba, ki ste jo videli odraščati, mirno spati v domu, ki ste ga zgradili zanjo, vas zdaj zanika in želi zapustiti dom, v katerem ste mu ponujali zavetje. Namesto da bi v domu videla zidove, ki jo ščitijo, vidi zgolj zidove, ki jo utesnjujejo.

Zdaj se že zavedate, da svoje jeze ne znaša le nad zidovi vašega doma. Govorim o zavračanju vašega objema, rok, nasvetov in zlasti vaših največjih znakov ljubezni: prepovedi. Takrat se začnete zavedati, da sta sovraštvo in materinstvo tesno povezana.

Samo oče ali mati lahko sprejmeta sovraštvo, ki ga izraža njun otrok, kot nizko ceno zato, da ga obvarujeta. Nimamo jih radi zato, da bi nam delali družbo, da bi nas v tolažbo objeli ali bi se nam zahvalili za naše razdajanje. Radi jih imamo in zato želimo njihovo dobro, čeprav moramo v zameno sprejeti tudi njihovo sovražnost.

To boli, zelo boli. Nihče naj ne misli, da je lahko, da vas otrokovo sovraštvo v notranjosti ne bo strlo. Vendar ljubezen z veliko začetnico stopi naprej in iz dna zlomljenega srca reče: kar ustreli, kajti še naprej bom uničeval sebe, da bi zaščitil tebe.

Vse to se v nekem trenutku zgodi v veliko družinah, a običajno bolj strupeno v tistih, kjer vedo, da najboljša različica življenja njihovih otrok prihaja iz Marijinih rok. Zlasti zato, ker živimo v družbi, ki prevarana ponuja roko samemu hudiču. Tako bo vaš otrok našel prijatelje, ki mu bodo v trenutkih, ko boste starši "izgubili glavo", stali ob strani, vključno z njihovimi starši, ki vas bodo želeli nadomestiti in otroku omogočiti grešno življenje.

Če je nevihta huda, se vam lahko zazdi, da je bitka izgubljena. Prav tisti, ki družbo pelje v nasprotni smeri od Božjih načrtov, želi, da bi se utopili v obupu. Kaj torej lahko naredimo?

Najprej se moramo spomniti, da imamo v bitki nezgrešljivo orodje, ki ga vaš otrok čuti, čeprav tega ne bo priznal: to sta ljubezen in nežnost. Ko se v domovih, polnih ljubezni in topline moli, se v njih naseli nekaj, kar lahko prinese samo Devica Marija in kar bodo otroci nekoč začeli pogrešati.

Priporočimo jih sveti Devici Mariji in sveti Moniki, skupaj vso družino približajmo vse bolj k Bogu.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.