Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Kdo je Karlo Gašperič? Prihaja iz Bele krajine. Na prvem mestu je Katarinin mož, nato oče Žige, Eve, Klare in Ane in tudi sin skrbnih staršev Katarine in Franca. Njegovo poklicno udejstvovanje zajema elektro vzdrževanje. Doma je sam svoj mojster na tehničnem področju, žena pa na čustvenem. Rad teče, naredi kaj za fizično moč, ob ugodnem vremenu pa napravi kak krog z motorjem.
Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Vedno si nekako na grobo naredim načrt za mesec vnaprej, kaj vse bi rad postoril – seveda nujna opravila doma. Dnevno se pa skušam prilagajati raznim urnikom otrok in vedno poiskati čas za ženo in najino skupno kavico – to je čas samo za naju. Ko mi to uspe, sem izpolnil svoje norme. Čas zase? Saj to je moj čas.
Kako razvajate svojo ženo?
Z veseljem ji izpolnim kako prošnjo tehnične narave, kot na primer … šestkrat sem selil najino spalnico (spala sva že v vseh prostorih) in podobne zadeve, kot so popravilo aparatov, beljenje … Dnevno jo tudi rad "poujčkam" s kavico, čajem, pospravim po kuhinji, predlagam sprehod, ki ga z veseljem sprejme. Bojim se pa, da na področju "biti tam za njo" nisem dovolj čuječ.
Kje in kdaj sta bila na prvem ter na do zdaj zadnjem zmenku?
Bil sem star 22, zaposlen na "friško", željan ustvarjanja družine. Naključno sem se odločil za 40-dnevni post. Postil sem se mesa in vseh boljših jedi. Verjamem … Gospod mi je na samo veliko noč, 14. aprila, podaril zmenek s Katarino, prečudovito je bilo. Šla sva v restavracijo, kjer sem ji še tisti večer povedal, da se bova nekoč poročila. V komentar sem pod mizo začutil udarec v nogo …
Tako sem bil še bolj prepričan o pravilnosti odločitve. Zdaj so najini zmenki bolj večerni sprehodi ali pa se umakneva v najin kotiček, na Semiško goro k zidanici, za kak dan. Pogrešam pa takšne protokolarne zmenke, dogovorjene vnaprej in malo "fensi-šmensi", upam, da pride tudi to.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Kateri je za vas največja zagata?
Ego! Mačizem … Samo jaz in nihče drug nima prav. Tako sem spreten z govorjenjem, da skušam vsakega pregovoriti, pridobiti za svoj prav. Bolj je kdo vztrajen, bolj sem zagnan. Poskušam se brzdati, vendar me "ta črni" vedno zvabi v skušnjavo. In ko spoznam, da sem šel predaleč, je že prepozno. Sem že uničil, kar bi lahko zgradil.
Moške skrivnosti
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Imam veliko strast do gledanja dobrih filmov, takih, ko si še kak dan pod vplivom zgodbe. To je zimski čas. Ob daljših dnevih pa tek in motor. Vendar so to samo utrinki, saj imam vedno odprt kak gradbeni projekt za po službi. Veselim pa se, da bo prišel čas, ko si bom brez slabe vesti vzel zase kake dve uri na dan.
Kako je Exodus konkretno spremenil vaše življenje?
V Exodus sem šel iz osebnih razlogov, ki so po moje vplivali tudi na odnos do moje Katarine. Imel sem (kako je lepo napisati "imel sem", hvala ti Gospod) velike odvisnosti na področju spoštovanju telesa in odnosa, če se lahko tako izrazim. Še danes ne morem verjeti, da mi ni treba nadzorovati svojih misli in ne razmišljam o pregrešnosti. Gospod je res milostljiv, podaril mi je notranji mir, čvrstost, odločnost …
Zame je Katarina spet postala center mojih misli, moja strast, moja edina in edinstvena. Ko sem z njo – kavica, sprehod –, takrat obstaja samo ona, njena prisotnost, njen vonj, njen dotik, njene igrive oči … Hvala tudi Alešu Čerinu za vsakodnevne pogovore kot sidro v Exodusu, brez njega verjetno danes tega ne bi pisal.
"Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?"
… je to moje poslanstvo. Gospod mi je dal nekaj talentov, glavni je biti mož in oče. Od nekdaj sem sanjal o velikem številu otrok v svoji družini. Hvala Katarini za žrtvovanje in rojstvo najinih otrok. Samo v povezani družini lahko doživiš določene trenutke, ki ti dajo potrditev, da si na pravi poti, da si prav vzgajal. Tega se ne da kupiti. Zame je družina najsvetejša, je moje veselje, inspiracija, motivacija, balzam za dušo, Božji blagoslov, je moj "aspirin". Biti oče je zame velika odgovornost, ki jo z radostjo in vso ljubeznijo opravljam.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Začutiti trenutek sedanjosti, trenutek dneva, trenutek sogovornika. Tempo je prehud. Primanjkuje želje, poguma po počasnem tempu. Le ko se ustavimo, začutimo okolico, dogajanje, lepoto narave, sogovornika …
Skromnosti. Tekanje, hitenje za materialnimi dobrinami nam vzame veliko časa in napora. Strah pred neimetjem je kot rak rana: kaj pa če? Pa vendar pravijo: človek obrača, Bog pa obrne. Kje je "zgodi se tvoja volja"?
Spoštovanje je vse bolj redka vrednota. To mi pripada, to so moje pravice … Kaj pa dolžnosti? Vse je samoumevno, vse smo mi dosegli, brez "zgodi se" ni bilo nič. Starši pri vzgoji premalo poudarka dajemo vrednoti spoštovanja. Najprej je treba kazati z zgledom, da otroci začutijo to, da jim zleze pod kožo, nato pa sledi še teorija.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Nekajkrat je Gospod posredoval na mojo željo in se odzval na ponižne prošnje za ono ali to. Le takrat je to storil, ko sem se res ponižal pred Njim in ga prosil iz srca. Te preizkušnje so me pripeljale do današnjega dne z edino željo: živeti po Gospodovi želji, se razdajati za te talente, ki mi jih je dal, in jih množiti ter priti v nebesa. Včasih dobesedno vidim, kako mene in mojo družino Gospod blagoslavlja in čuva. Vendar, kjer se dela dobro, je pri "ta črnem" ljubosumje. Zato ni enostavno.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Exodus je bila po dolgem času res prijetna duhovna bomba, ki je pustila dokončne spremembe. Priznam, nisem oseba, ki bi vsak dan molila, se pa vsakodnevno zahvaljujem Gospodu večkrat na dan za vse dobrote, ki jih prejemam od Njega. Nič ni od mene in zaradi mene. Sem samo Njegovo orodje, ki se občasno pokvari, pa ga On spet popravi, da je veselje. Dotičen stik z Njim je pa pred Najsvetejšim med povzdigovanjem med mašo. Takrat sem z Njim in On z menoj.
Balzam za mojo dušo je pa naš župnik Tone Gnidovec. Druženje z njim, nedeljske pridige, pitje kave, kosila; to vse so duhovne vaje, kateheze, ki mi dajejo realen in Gospodov pogled na življenje. Hvala, gospod Tone.
Vaša največja osebna in družinska želja oziroma cilj za prihodnost?
Odpraviti otroke v svet realne, ponižne, predvsem svobodne v svojem bivanju. Biti z njimi tako povezan, da vedo, da jim stojiva ob strani v vsakem trenutku, lepem ali slabem.
S Katarino se pa vidim, kako sva vsak dan vse bolj bližje v odnosu in živiva drug za drugega, saj vse to, kar je bilo do zdaj napisano, sicer nima nobenega smisla.
