Kakšen odnos naj imam s svetniki?

Zakaj bi o svetnikih govorili le v prvih novembrskih dneh? Prijatelje, zaupnike, sodelavce in priprošnjike potrebujemo vsak dan. Ne verjameš, da so svetniki lahko vse to? Za nekaj trenutkov odrini predsodke in beri dalje.

Svetniki so bili res dobri ljudje, nekoliko preveč pobožni, malce (ali precej) čudaški …, predvsem pa so živeli stoletja nazaj – o mnogih ne vemo skoraj ničesar ali pa luknje zapolnjujejo pravljične legende. Mislim, zmaji in vse to?! Zato naj svetniki ostanejo del preteklosti.

Se najdeš v tem razmišljanju? Prav imaš! Nekateri svetniki so bili vse našteto, drugi samo dobri ljudje. Vendar ne pozabi: če si katoličan, veš, da se je njihovo življenje s smrtjo šele zares začelo. V Božjih očeh so enako živi kot ti. Daj si priložnost, spoznaj jih in se nato odloči, ali imajo kakšno zvezo s teboj ali ne.

Težko sodelujemo in zaupamo komu, ki ga ne poznamo. Zato je za odnos s svetniki ta korak nujen. Spoznaj jih! Ne vseh, seveda – hvala Bogu jih je preveč, da bi ti to uspelo že za časa zemeljskega življenja (potem, ko boš imel na voljo celo večnost, bo drugače:))!

V množici svetih se je težko znajti, a nekje je treba začeti. Pomisli, kako najdeš prijatelje med (še) ne svetimi. Navadno jih spoznaš v šoli, župniji, zaradi skupnih interesov … Uporabi prav to. Beri življenjepise in druge knjige, beri zapise svetnikov.

Za ogrevanje pobližje spoznaj svojega krstnega zavetnika in zavetnike bližnjih cerkva, potem pa se loti skupnih interesov – gotovo med svetniki najdeš koga svoje starosti, koga z istim ali zelo podobnim hobijem, poklicem, poklicanostjo …

Vendar se ne omejuj preveč, marsikdo na videz oddaljen preseneti z dostopnostjo in toplino. Samo pomisli … Kako ti ne bi bil pri srcu sv. Miklavž? Škof, ki prihaja iz daljne Turčije, da niti ne omenim, da je živel pred kakimi 1700 leti! Ne pozabi, da svetost ni cilj, ampak način življenja.

Ogromno je svetnikov, ki te bodo prej ali slej navdušili. Toda dobro veš, da je nemogoče biti dober prijatelj s celim razredom naenkrat, to je preprosto prevelik zalogaj. S svetniki je podobno. Izbiraj enega po enega in postopoma pleti prijateljstvo z njimi. Se sprašuješ, kje in kako vzpostaviti stik? Preprost pogovor bo čudovit začetek.

Prednost prijateljstva s svetniki je, da te skozi prizmo večnosti mnogo bolje razumejo. Nato novega prijatelja povabi k svojim aktivnostim – naj gre s teboj, naj te spremlja in podpira. Posebej lepo je srečanje pri sveti maši in skupna molitev. Ne moreš moliti k svetnikom (ker vsi molimo in slavimo samo Boga), lahko pa moliš z njimi in oni s teboj.

Prosi jih, naj te naučijo prav moliti! Oni to zdaj obvladajo. Čudovita stvar pa je tudi, da so svetniki z veseljem naši priprošnjiki. Nekje sem prebrala, da svetniki bolj goreče molijo za tvoje odrešenje kot kdorkoli na zemlji. Ali ni to več kot krasno?

Svetniki so že na zemlji počeli neverjetne stvari. Bliskovito hitro se pojavi skušnjava, ki ti pravi, da ti pa tega nikakor ne (z)moreš in da je vse to rezervirano le za posebne izbrance. Slednje drži, vendar si tudi ti med izbranimi! Sprejmi Božje povabilo in si vzemi svetnike za zgled. Ne pozabi, da svetost ni cilj, ampak način življenja.

Dovoli jim, da na poti svetosti navijajo zate in ti pomagajo. Za razliko od tebe imajo časa na pretek (saj veš, celo večnost)! Temelj svetosti je molitev – odnos z Bogom, ki je izvir vse tvoje moči. In zakramenti, seveda. Prosi nebeške prijatelje, naj ti pomagajo vsak dan bolj zaupati Božji previdnosti – tudi oni so bili (ne)dolgo krvavi pod kožo in vedo, kakšen izziv je lahko to.

Prijateljstvo prinaša ogromno lepih trenutkov. Če gre za prijateljstvo z nebeščani, še toliko več! Oni namreč cerkvene praznike jemljejo resno in slovesno. Vse. Vsaka nedelja je čas za praznovanje, kaj šele, če prištejemo še vse ostale praznične dni.

Nalezi se malo njihovega večnega veselja! Ne pozabi na godove svetniških prijateljev. Takrat pojdi k maši, če je mogoče, obišči kakšno njihovo cerkev, seveda pa nikar ne pozabi niti na sladke dobrote. Ker … prijateljstvo s svetniki je res sladko. :)

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.