Nasveti svetnikov, kako premagati brezvoljnost in otožnost

Stanje brezvoljnosti, neobičajen občutek žalosti in otožnosti imenujemo tudi acedia. S to težavo so se soočali prvi krščanski menihi, ki so se odločili za življenje puščavnikov, da bi v samoti ali v manjših skupnostih intenzivneje doživljali svoj ideal duhovne popolnosti.

Ti možje so včasih občutili malodušje, zaradi česar so bili posledično nemirni, nezadovoljni, žalostni in utrujeni. Vse to so občutki, s katerimi se gotovo lahko poistovetimo tudi danes, ne glede na to, ali smo svoje življenje posvetili Bogu ali družini.

Menihi so to zlo doživljali v različnih oblikah, kot so razdražljivost v odnosu z drugimi člani skupnosti in do meniškega življenja, pomanjkanje zbranosti pri branju in molitvi, velika utrujenost, nenadna lakota in zaspanost, želja po novostih ali pa močno hrepenenje po tem, da bi bili tisti trenutek nekje drugje.

Izraz "skupnost" nadomestite z besedo "družina" in vse skupaj bo zvenelo zelo domače, posebej v času, ko naše vsakdanje življenje vznemirja kriza javnega zdravja. "Demon acedie, znan tudi kot opoldanski demon, je najtežavnejši od vseh demonov," opozarja Evagrij Pontski, menih iz 4. stoletja, ki je živel v egiptovski puščavi. Takole pravi:

Vsakdo, ki je med epidemijo kdaj delal od doma ali pa je moral preprosto ogromno časa preživeti brez družbe drugih ljudi, se bo verjetno poistovetil s temi občutki – podobno kot študentje, ki se recimo pripravljajo na izpit. Kdo izmed nas ni še nikoli občutil pomanjkanja volje in pozornosti, kdo še nikoli ni bil vsaj malce razdražen?

Predstavljamo vam nekaj nasvetov treh velikih menihov, ki so se odločno borili proti napadom brezvoljnosti in otožnosti. Vsi ti svetniki so se temu demonu sicer upirali v okviru meniškega življenja, toda njihova opazovanja lahko v različni meri pomagajo tudi vsem nam.

Sveti Anton Veliki ali Anton Puščavnik je bil velik asket, omamljen od Boga kot mnogi verski samotarji v prvih stoletjih krščanstva. Umaknil se je v puščavo, da bi tam v tišini in samoti našel idealne pogoje za združitev z Bogom.

Podobno kot pri Kristusu je bila v puščavi tudi Antonova vera postavljena na preizkušnjo. Kljub občutkom duševne izčrpanosti pa se je odločil, da se bo uprl vizijam, ki mu jih je pošiljal Satan: "Videl sem vse hudičeve pasti, nastavljene na zemlji."

Hudič si je prizadeval, da bi ga odvrnil od molitve, spodbujal ga je, naj se v duhu odpove postu, h kateremu se je zavezal, in ga vabil, naj se v sanjah vda požrešnosti. Po tej preizkušnji je doumel, da asketsko življenje nikoli ne sme biti samo sebi namen. Zveličanje prihaja od Boga. Sveti Anton Puščavnik nam v pojasnilo ponuja svoj dragocen nasvet:

Tisti izmed nas, ki nismo menihi, prav tako ne smemo pozabiti, da moramo vedno, v obdobju epidemije pa še posebej, sprejemati različne omejitve, se žrtvovati in opravljati svoje delo v pogojih, ki niso vedno ugodni ali prijetni.

Razlog za vse to je presežen: ljubiti in služiti Bogu, tako da z delom preživljamo sebe in svojo družino, in da si po svojih najboljših močeh prizadevamo za spodbujanje blaginje vsakega posameznika, posebej tistih najbolj ranljivih.

Ne smemo dopustiti, da bi nas dolgčas in zagrenjenost odvračala od stvari, ki jih je treba opraviti. Kadar nas mika, da bi obupali in počeli, karkoli se nam zazdi, ne da bi se ozirali na ljudi okoli sebe, se moramo ozreti na Boga in na Kristusa, ki visi na križu.

Menih puščavnik Peter Damiani je svoje življenje že v mladih letih posvetil molitvi, askezi in preučevanju Svetega pisma, pa tudi kontemplaciji in pridiganju. V svojih številnih delih, zaradi katerih je bil razglašen za cerkvenega učitelja, se sveti Peter Damiani osredinja na določene upodobitve zla.

Ko ga je med branjem napadla zaspanost, je to opisal kot "neizogibno težo vek, ki se ji ne more upreti niti svetnik z najboljšim značajem". Sam je zdravilo zoper to našel v ljubezni do bližnjega, ki ga je navdajala z resnično radostjo:

Dosti lažje je nekaj početi z radostjo, če to stvar opravljamo z upanjem in namenom. Če stvari, ki jo počnemo, niti od daleč ne moremo povezati z ljubeznijo, je morda nastopil čas, da znova ovrednotimo svoje življenjske izbire.

Sveti Romuald iz Ravene je priznal, da trpi za acedio. Zlo ga je odvračalo od njegovih dejavnosti predvsem takrat, ko se je mehansko učil psalmov. Ko se je soočal z upiranjem lastnega telesa zaradi omejitev meniškega življenja, ki se jim je moral podrediti, je vztrajal, kako nujno je, da ne popusti, temveč da, ravno nasprotno, še poveča količino nočnih bdenj, molitve in posta.

Prepričan je bil, da menih ne sme nikoli pozabiti, kako na svetu ni drugega počitka kakor večni počitek. Ker se ga je brezvoljnost največkrat lotila v zgodnjih jutranjih urah, je trdil, da je treba začetek dneva vedno preživeti v molitvi.

Molitev je gotovo lahko koristna za vse nas, kadar smo utrujeni ali naveličani in ko s težavo opravljamo svoje obveznosti. Če stoje ali kleče zmolimo očenaš ali zdravamarijo, s tem prekinemo omamo brezvoljnosti, ki nas prežema, ter svoja srca in misli preusmerimo drugam.

Molimo lahko za to, da bi oživili svojo motivacijo, v ta namen lahko darujemo svoja opravila ali kaj podobnega, na ta način znova osmislimo svoje vsakdanje obveznosti in se jih lotimo z novim žarom.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.