V življenju se lahko v trenutku nepazljivosti vse obrne na glavo. Takšen trenutek je doletel tudi Mateja Lednika, ki se je kot 22-letni študent ponesrečil z motorjem in končal na invalidskem vozičku. Kljub tragediji ni izgubil vere v življenje – nasprotno, postal je zgled vztrajnosti, moči in pozitivnega duha.
Danes je Matej ponosni očka dveletni hčerki in univerzitetni diplomirani inženir strojništva. Poleg službe z vso strastjo vodi celjsko društvo paraplegikov, kjer kot predsednik povezuje, navdihuje in opogumlja druge.
Kako huda je bila poškodba? Se nesreče spomnite?
Same nesreče se ne spomnim. 14 dni sem bil v komi, v zelo kritičnem stanju. Imel sem hudo poškodbo pljuč, ki je bila ključna za moje preživetje. Poleg hrbtenice sem imel zlomljena tudi vsa rebra.
Ko se zgodi takšna prelomnica v mladih letih, mora biti občutek, da vas čaka še dolgo življenje na vozičku, precej težak. Kako ste to takrat doživljali?
To je bil res dolgotrajen proces. Ni se zgodilo čez noč. S takšno stvarjo se ne moreš hitro sprijazniti, kot nekateri mislijo. Potrebuješ kar nekaj časa, da sprejmeš situacijo. Na začetku sploh nisem vedel, kaj me čaka. Še vedno sem imel neko upanje, da se bo po zaključenem zdravljenju stanje izboljšalo, da bo mogoče vse pozdraviti. Nisem vedel, kaj naj pričakujem.
Potem pa sem med rehabilitacijo in zdravljenjem počasi začel dojemati, da se bistveno nič ne bo spremenilo. Seveda, telo se malo okrepi, prideš nazaj v neko kondicijo in rutino, ki pa je precej drugačna od tiste prej. Kmalu ugotoviš, da na noge ne boš več stopil.
Od kod ste črpali motivacijo oziroma ste postali aktivni na nek nov način?
Prelomni trenutek se mi je zgodil na rehabilitaciji v Soči. Po vseh fizioterapijah so nam dali nekaj prostega časa, da se lahko sami vozimo z vozički po bolnišnici. Vsak dan sem na hodniku srečeval malo starejšega gospoda, morda kakšnih deset let starejšega od mene. Vedno je bil tam, kjer so ga pustili.
Nekega dne sem mu rekel: "Greva se malo peljat, pojdiva dol do spodnjega nadstropja." Pa mi je rekel: "Jaz ne morem." Zmeden sem ga vprašal: "Kako ne moreš, če jaz lahko? Zakaj ti ne moreš?" Pojasnil mi je, da ima poškodbo višje, v predelu vratu, in da ne more uporabljati niti rok. Bil je tetraplegik, medtem ko sem jaz paraplegik in moje roke normalno delujejo.
To je bil zame res prelomni trenutek, ko sem se zavedel, da je lahko stanje še veliko hujše, kot je moje. Jaz se še vedno lahko sam premikam, grem kamorkoli. On pa je ves čas tam, kjer ga pustijo. Takrat sem začel na svojo poškodbo gledati drugače – da to ni najhujše, kar bi se lahko zgodilo. To spoznanje mi je dalo motivacijo, da še vedno lahko nekaj počnem, čeprav je situacija drugačna.
Kako bi opisali življenje na vozičku? Kakšni so izzivi, s katerimi se soočate vsakodnevno?
Življenje na vozičku je precej bolj zapleteno. Veliko več stvari moraš načrtovati vnaprej in si jih pripraviti. Pogosto se zgodi, da je nekaj, kar potrebuješ, ravno zunaj dosega – in čeprav je samo centimeter predaleč, je to lahko enako, kot da je kilometer stran. Na začetku se moraš navaditi na to in tudi drugim razložiti, da ti ne smejo premikati stvari. Če, na primer, nekdo prestavi tvoje čevlje ali druge predmete, ti to lahko povzroči težave.
Soočam se s številnimi izzivi, veliko prilagajanja je potrebnega, in pri vsaki stvari moraš premisliti, kako jo boš izvedel. Vedno moraš imeti pri sebi določene medicinske pripomočke. Včasih sem lahko šel od doma, po domače povedano, v "gatah", danes pa moram imeti vse dobro načrtovano. Na primer, ko grem v službo, moram vedno s seboj vzeti torbo z vsemi potrebnimi stvarmi. Enako velja za dopust – vedno je treba imeti dovolj katetrov in drugih pripomočkov, ki jih potrebujem za osnovne potrebe.
Kdo vam je v najtežjih trenutkih nudil največjo podporo in kako pomembna je bila ta podpora za vas?
V najtežjih trenutkih sta mi največjo podporo vsekakor nudili družina in partnerka. Brez njihove pomoči zagotovo ne bi bil to, kar sem danes. Poleg njih so mi ob strani stali tudi prijatelji, tisti, ki so ostali in me sprejeli takšnega, kot sem postal po nesreči.
Zelo pomembno mi je bilo, da niso name gledali pomilovalno, ampak so me še naprej obravnavali kot enakovrednega. Niso se spraševali, ali bom lahko šel z njimi ali ne, ampak so se prilagodili in me vedno vključili. Ta podpora mi je dala moč, da sem lažje premagoval izzive.
So stvari ali trenutki, ki so vam danes dragocenejši, kot so bili pred nesrečo?
Vsekakor zdaj gledam na življenje nekoliko drugače. Marsikatera stvar, zaradi katere sem se prej obremenjeval, mi zdaj ne pomeni več veliko. Seveda moram še vedno skrbeti za vsakodnevne stvari in reševati težave, tako kot vsi drugi.
A zdi se mi, da si nekateri ustvarjajo težave tam, kjer jih dejansko ni, in se s tem po nepotrebnem obremenjujejo. Mi pa imamo svoje vsakodnevne izzive, ki jih moramo reševati, se z njimi soočiti in jih sprejeti. Zaradi tega se mi manj pomembni problemi ne zdijo več tako veliki in jih ne dojemam kot težavo.
Kako danes gledate na svojo strast do motorjev, se je kaj spremenilo? Spremljate motoristične dirke?
Še vedno sem navdušen nad motorji. Še vedno spremljam MotoGP in tudi motokros dirke. Sam se že kar nekaj let vozim s štirikolesniki oziroma offroad bagiji, tako da je ta strast do motorjev ostala, le zdaj so bolj štirikolesni. Motorji so še vedno del mojega življenja, le na drugačen način.
Sem tudi član kluba štirikolesnikov, poleg tega pa imamo paraplegiki svojo sekcijo. Občasno se dobimo, gremo na vožnje, prespimo in se družimo. Tako združujemo prijetno s koristnim in ohranjamo svojo strast do vožnje.
O svoji nesreči veliko govorite, celo predavali ste. Bi ob tej priložnosti želeli mladim kaj sporočiti?
Predavanja izvajamo v okviru Zavoda Vozim, kjer smo pripravili delavnice, na katerih opozarjamo mlade o nevarnostih v prometu. Sam sicer že nekaj let nisem več aktiven predavatelj, ker preprosto nimam več časa za vse te stvari, zato sem to prepustil drugim, ki so pogumno prevzeli to nalogo. Sem pa eden od ustanoviteljev Zavoda in na začetku smo zelo aktivno delali na tem, da mlade opozarjamo, naj bodo bolj previdni na cesti, da se izognejo zgodbam, kot so naše.
Življenje se po nesreči zelo spremeni, in to ne nujno na bolje. Fizične poškodbe, ki ti ostanejo, so dolgotrajne in jih ni mogoče kar preboleti, kot zlom noge, ki se zaceli. Poškodbe te spremljajo celo življenje in zahtevajo popolnoma drugačen način življenja. Še vedno je lahko lepo, še vedno lahko počnemo veliko stvari, ampak je težje. Zakaj bi si življenje zapletali, če to sploh ni potrebno? Zato mladim svetujem, naj razmislijo o svojih odločitvah in ravnanjih, da ne bi pozneje obžalovali.
Ste tudi oče dveletni hčerki. Kaj vam pomeni očetovstvo?
Očetovstvo mi pomeni ogromno, verjetno tako kot vsakemu, ki postane oče ali mama. Je popolnoma novo poglavje v življenju, ki ti prinese drugačne vrednote in nov pogled na svet. Nenadoma ne skrbiš več samo zase, ampak imaš nekoga, ki ti pomeni vse na svetu.
Kar zadeva nesrečo, drži, da so nekateri mogoče podvomili, ali bo to sploh mogoče zaradi mojega stanja. Vendar danes obstajajo medicinski postopki, ki lahko pomagajo tudi v takšnih primerih. Brez medicinske pomoči je skoraj nemogoče ustvariti družino, vsaj za večino ljudi v podobni situaciji. Seveda se nekateri trudijo na svoj način in nekaterim uspe. Vendar pa je brez medicinske pomoči res težko.
Tudi midva s partnerko sva dolgo časa poskušala in skoraj že obupala. Ko nama je končno uspelo, je bil to pravi čudež, zato je bilo veselje še toliko večje.
