5 najpogostejših mitov o anksioznosti

Pogosto slišimo ali beremo o anksioznosti, le redko kdaj pa je ta beseda (še zlasti v splošno razširjenih poljudnih prispevkih) uporabljena v pravilnem kontekstu. Zato se zgodi, da v pogovoru namesto besede "živčen" uporabimo kar pridevnik "anksiozen". A še zdaleč ne gre za isto stvar. Pa se dotaknimo tega in še nekaj drugih mitov o anksioznosti ter jih osvetlimo, da bomo bolje razumeli anksiozno motnjo.

Živčnost pomeni, da nas nekaj skrbi, da si belimo glavo glede izida določenega pogovora, dogodka, da se nam zdi, da imamo premalo časa in preveč opravkov in tako dalje. Živčnost je podobna zaskrbljenosti, a ko je povod za živčnost mimo, mine tudi zaskrbljenost. Anksioznost pa je mnogo več kot to. Gre za bolezenski odziv, ki se kaže kot hud strah in skrb glede vsega v posameznikovem življenju. Anksiozen človek, denimo, je lahko tako paraliziran zaradi strahu, da ne more iz hiše, da ne more opravljati povsem normalnih opravil itd.

Nasprotno, psihiatrična stroka anksioznost uvršča med psihiatrične motnje. Če nas je tako strah, kot da bi nam šlo za življenje, in to brez nekega očitnega vzroka ali neposrednega povoda ter to traja nekaj mesecev, potem že lahko govorimo o anksioznosti.

Ta se kaže kot konstanten adrenalinski odziv (t. i. boj ali beg), zaradi česar je človek povsem izčrpan, obupan in brez energije. Pogosto pa je anksioznost tudi spremljevalka nekaterih drugih diagnoz, denimo depresije, bipolarne motnje, različnih fobij in tako dalje.

Kot je pogosto pri psihiatričnih boleznih, se te razlikujejo od preostalih telesnih bolezni po tem, da jih navzven ni opaziti (ali vsaj v večini primerov ne). Če že na daleč opazimo, da ima človek roko v mavcu, da hodi s pomočjo bergel ali da ima težave s hrbtenico, pa se anksioznosti ne vidi navzven. Zato jo pri drugem človeku zlahka spregledamo ali nismo dovolj obzirni do nekoga, ki jo ima.

Prav tako je izredno zgrešena in naravnost škodljiva tudi logika, da gre za duševno bolezen, torej si jo je človek sam "izmislil" ali celo sam nakopal, torej se očitno le ne potrudi dovolj, da bi se je tudi znebil.

V mehanizem razvoja anksioznosti je vpletenih ogromno dejavnikov na ravni živčnega sistema in hormonske regulacije, zato tudi vpliva na zelo različne organe in organske sisteme v telesu.

Nekateri simptomi anksioznosti so: pospešeno bitje srca, potenje, nespečnost, vztrajni glavoboli, težave s prebavo, bolečine v želodcu, težko dihanje … Kadar se poveže še z depresijo in njenimi simptomi, gre za stanje, ko je človeku izredno težko opravljati najosnovnejša opravila, ki se zdravim ljudem zdijo povsem samoumevna.

Na anksioznost lahko zelo vplivamo, če se odločimo vplivati na ključne dejavnike, ki so zanjo pomembni. To so: da poiščemo strokovno pomoč zdravnika in/ali terapevta, da jemljemo zdravila, v kolikor nam jih zdravnik predpiše, da se ne izogibamo svojih strahov, ampak se z njimi skozi pogovor in spremenjene vzorce razmišljanja soočimo, da zavestno izbiramo zdrave življenjske odločitve (dovolj spanja, gibanje, izogibanje odvisnostim, ki anksioznost močno poslabšajo, izbiranje dejavnosti, ki dobro vplivajo na našo psiho in tako dalje).

Kljub vsemu je možno, da se anksioznost kdaj vrne, še posebej v primeru močnega sprožilca, kot je nenadna močno stresna življenjska situacija. A prej našteti dejavniki lahko ključno izboljšajo življenje anksioznim ljudem in ga naredijo ne le znosnega, temveč lepega in bogatega.