"Mama, pašta z golažem ni nedeljsko kosilo!" me je neko nedeljo, ko zaradi utrujenosti nisem zmogla več kot to, opozoril najmlajši sin. Seveda sem mu razložila, da smo mame včasih preutrujene, da bi pripravile "nedeljsko kosilo". Hkrati sem bila vesela, ker so otroci skozi leta očitno zaznali razliko med obroki med tednom in obroki v nedeljo ali za praznike. Kje je pri nas vidna razlika?
Pogrinjek
Lepota nas hrani, pogled na lepo pogrnjeno mizo je hrana za dušo. Prva razlika je, da ob nedeljah mizo pogrinjam jaz: res se potrudim, da je pribor na svojem mestu, prtički lepo zloženi, kozarci desno zgoraj ob robu krožnika, morda kakšna rožica na mizi ... Želim, da otroci vidijo in doživijo, kaj je lepo pripravljena miza. Potem jo bodo znali (če bodo hoteli) nekoč pripraviti tudi v svojem domu.
Hrana
Je moje darilo družini: moj čas, ki ga darujem, ko se potrudim, da pripravim nekaj boljšega. Res se potrudim in skuham kaj, kar terja več časa, ki ga čez teden nimam. Ob nedeljah se zato znajde na mizi tudi kakšna lazanja, njoki (ki jih delamo skupaj) z golažem, dobra juha, ki počasi brbota več ur, krompirček iz pečice, morda kakšna zelenjava več, če imamo goste tudi predjed … Skratka, razlika je očitna.
Da bo prijetnejše:
Dobro je, da imamo obroke (tudi nedeljsko kosilo) ob istem času, da vsi vedo, kdaj je treba biti doma.
Za lepo vzdušje pri mizi smo odgovorni vsi: otroke spodbujamo, da povedo kaj lepega in tako doprinesejo k dobremu vzdušju. Z zgledom in spodbudo otroke učimo lepega vedenja pri mizi, da ne bodo v zagati, ko bodo šli v svet.
Pri nas pogosto pokomentiramo evangelij, pridigo in celotno mašo. Ni nam vseeno, kako je v naši c/Cerkvi.
Nedeljsko kosilo je priložnost, da mizo razširimo in povabimo še koga in mu tako pokažemo, da ga imamo radi, da je del našega svetega obreda.
Še nekaj dela nedeljsko kosilo praznično: sladica. Lahko kupljena, še raje pa jo speče oziroma pripravi hčerka, ki obožuje pripravo vseh vrst sladic. "Dulcis in fundo" so rekli že stari Latinci in da pride sladko na koncu, to kristjani vemo, saj nas na koncu čakajo nebesa. :) No, košček nebes lahko okusimo že ob koncu nedeljskega kosila – vsaj tako meni naš tretji, ki je pravi sladkosned in bi lahko za kosilo imel le sladico.
Čas
Nedeljsko kosilo ustvari prostor srečanja. Nekaj nas mora povezati: v nedeljo zjutraj pri maši je to Kristus, opoldan pa dobro kosilo. Kakor se Kristus daruje na oltarju, tako tudi vsak izmed nas daruje del svojega časa na "domačo oltarno mizo". Največja razlika med tednom in nedeljami je čas, ki ga preživimo za mizo: že med obrokom klepetamo, otroci sprašujejo in midva jim imava čas odgovarjati, jih izzvati v razmišljanje in v spoštljivo izražanje svojega mnenja.
Za mizo se učimo poslušati drug drugega, zavzeti svoje mnenje, ga podkrepiti z dejstvi. Ni lahko, pogosto pademo pri spoštljivosti. Tudi argumentov nam zmanjka. In z možem nimava vedno vseh odgovorov. Za podatke včasih pogledamo na splet, za odgovore na življenjska vprašanja pa se z odgovorom vrnem šele čez nekaj dni. Tako naju z možem otroci doživljajo ne kot vsevedna, ampak kot iščoča. Za mizo in doma želiva ustvariti vzdušje, kjer se bodo čutili sprejeti, ljubljeni in kjer lahko vprašajo karkoli – tudi če jima ne znava takoj odgovoriti.
"Sveto je tisto, kar se svetu izmika, nekaj, nad čimer svet nima nobene moči," pravi p. Anselm Grün. Trudimo se, da so naša nedeljska kosila sveta, izvzeta iz hitenja, povprečnosti, izpolnjevanja obveznosti. Tako postajajo svet obred, ki nas nahrani tako telesno kot duhovno.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
