Neža Brelih je stara 23 let, prihaja z Jesenic in študira predšolsko vzgojo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Prosti čas najraje preživlja v družbi svojih prijateljev in seveda v družbi otrok vseh starosti. Čez leto se v vrtcu druži z najmlajšimi, med poletjem v počitniškem varstvu z osnovnošolci, pri skavtih pa kot voditeljica s svojimi brati in sestrami.
Kaj počneš kot prostovoljka?
Sem članica Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov ter skavtska voditeljica. Svojo pot sem začela v šestem razredu osnovne šole in jo nadaljujem še zdaj. Trenutno sem končala štiriletno obdobje voditeljice izvidnikov in vodnic v stegu Breznica 1 in grem novim izzivom na proti.
Poleg tega pa sem lansko leto postala tudi odgovorna voditeljica veje izvidnikov in vodnic na državni ravni. Pred nekaj leti sem pomagala voditi tudi mladinsko skupino na Jesenicah, vendar sem zaradi prekrivanja dejavnosti izbrala skavte.
Kaj te je spodbudilo k prostovoljstvu?
Na začetku bi zagotovo rekla, da si želim to, kar sem dobila od svojih skavtskih voditeljev, deliti naprej. Potem pa je kmalu moje vodilo za prostovoljstvo postala misel Roberta Baden-Powella: "Na resnični poti k sreči pa je tisti, ki srečo deli z drugimi."
Torej, kar me sedaj žene k prostovoljstvu, je zagotovo sreča. Sreča, ki jo izžarevajo otroci in mladostniki zaradi preprostih stvari. Največ sreče in zadovoljstva čutim na skavtskih poletnih taborih in takrat začutim vse plačilo za prostovoljstvo.
Pa naj bo to igranje "rovrčka" na neskončnem travniku, večerni pogovori o najrazličnejših problemih, skakanje po dežju, žaganje drv na najbolj soparen poletni dan, špricanje z vodo iz ledenega potočka, kurjenje tabornega ognja s kresilom, premagovanje nepremagljivih klancev, postavljanje najvišjega jambora in čista hvaležnost, da smo lahko v naravi. Najlepše pri tem pa je, da smo skupaj, in to je sreča.
Kako te čas, preživet tam, izpolnjuje?
Ta čas me izpolnjuje po preizkušnjah in izzivih, ki si jih postavim sama in ki jih dobim. Preko tega rastem, se učim, prilagajam, spoznavam sebe in vztrajam.
Če ne bi bila skavtinja, ne bi pri teh letih nikoli nagovarjala več kot 300 mladostnikov hkrati, načrtovala velikih dogodkov, poznala toliko ljudi po celi Sloveniji, prevzemala odgovornosti za izpeljavo projektov, odkrivala svojih strahov in seveda pripadala tako veliki in raznoliki skupnosti mladih. Tu je prostor za nore ideje, preizkušanje zmožnosti, napake in podporo.
Kakšne odzive doživljaš ob svojem prostovoljnem delu?
Ker je prostovoljstvo del mojega življenja, moji prijatelji razumejo, kam gredo ure in ure mojega prostega časa. Tisti, ki pa niso imeli možnosti začutiti tega čara, pa težje razumejo, zakaj posvečamo toliko časa nečemu, za kar nismo nič plačani. Ampak, kot pravim, plačani smo z občutkom sreče, ponosa, hvaležnosti in zadovoljstva.
Na koga ali kaj si najbolj ponosna? In zakaj.
Ko pomislim, sem ponosna na vse skavte. Tako udeležence, ki vztrajajo, zaupajo in sledijo svojim voditeljem, ki seveda nismo nezmotljivi, pa nas imajo še vedno za zgled, in seveda na skavtske voditelje, ki brez materialnega plačila dajejo svoj čas za družbo.
Prostosrčni
Radi bi razširili mnenje, da je prostovoljstvo nekaj lepega in zelo vrednega in hkrati dokazali, da veliko mladih dela še kaj več kot to, da prosti čas preživljajo na telefonih ali računalnikih, kot radi hitro sklepamo, ko pogovor nanese na današnjo mladino.
Poznate mladega prostovoljca ali prostovoljko, ki bi ga ali jo lahko predstavili v tej rubriki? Predloge zbiramo na e-naslovu: katarina.berden@aleteia.org. Veseli bomo vaših idej!
Lahko deliš kakšno smešno ali ganljivo anekdoto?
Toliko smeha in solz, kot jih doživiš pri skavtih, ne doživiš nikjer drugje. Dogodivščina, ob kateri se še sedaj nasmejem, je zagotovo večer poletnega tabora, ko so izvidniki in vodnice že spali.
Dva izvidnika sta stražila tabor, voditelji pa smo še pripravljali program za naslednji dan. Izvidnika na straži sta pritekla k nam in rekla, da sta opazila lisice pred tabornim prostorom. Voditelji smo odgovorno odreagirali, vzeli vsak en kos orodja (lopata, sekira, vile, grablje in macola) in stekli proti morebitni nevarnosti. Nevarnosti od takrat naprej nismo več videli.
Zakaj bi k temu povabila tudi druge?
Ker je to kraj, kjer smo skupaj mladi, ki strmimo k enakim ciljem, si pomagamo rasti, se cenimo, dopolnjujemo nepopolnosti drug drugega, si postavljamo nore preizkušnje, oblikujemo nepozabne spomine, gradimo trdne vezi in smo skupaj srečni.
