Od kriminala do Jezusa, zahvaljujoč redovnicam in evharistiji

Življenje Rodrigueja Tanduja je daleč od običajnega. Rodil se je v Demokratični republiki Kongo in pri šestih letih prispel v Francijo. Po prezgodnji materini smrti sta se z očetom naselila v Bondyju, s kriminalom prežetem predmestju Pariza.

V otroštvu je Rodrigue mirno obiskoval osnovno šolo. V srednji šoli pa so se razmere zapletle in najstnik je padel v spiralo nasilja.

Zaradi pogostih in nasilnih spopadov z mladimi iz stanovanjskega naselja nasproti šole so Rodrigue in njegovi prijatelji izostajali od pouka. Ker niso več hodili v šolo, so dneve preživljali na ulicah Bondyja. Kmalu so postali prestopniki, organizirali so vlome, začeli kaditi konopljo in preprodajati mamila, za kar so jih najeli starejši preprodajalci. Rodrigue je tako živel do svojega 21. leta.

Nekega večera, okoli 22. ure, se je Rodrigue pripravljal na odhod v nočni klub, potem ko je pobral svoj dnevni izkupiček. Nenadoma je s prijatelji zagledal tri redovnice.

"Ko smo zagledali tri ženske, belke, smo mislili, da so policistke," je za Aleteio povedal Rodrigue Tandu. "Mislili smo, da nam nastavljajo past, zato smo jih preiskali!" Toda mladi pri njih niso našli ne orožja ne mikrofonov. "Ko smo ugotovili, da so res redovnice, sem v srcu začutil, da jih moram zaščititi, saj sem bil edini katoličan med svojimi prijatelji. Rekel sem jim: 'Molite zame, vendar takoj odidite od tu.' Odšle so, jaz pa sem šel po svoje."

Redovnice so pripadale Skupnosti Emanuel in so se naselile v soseski, v predmestju Bondy. Rodrigue si je na vse pretege prizadeval, da bi se jim izognil, dokler ni nekega dne, po glasbenem festivalu, eno od redovnic prosil, naj z njim moli.

Prišlo je do nasilnega spopada in Rodrigue se je bal, da bo kdo umrl in da bo moral v zapor. Ko je naletel na sestro, se je odločil, da bo šel v cerkev in z njo molil, tam pa je začutil velik mir in našel resnično tolažbo.

Čez nekaj časa je Rodrigue v zahvalo sprejel sestrino povabilo za obisk romarskega središča Paray-le-Monial. "Želel sem se ji zahvaliti, ker je tisti dan molila z menoj, pa tudi zato, ker zahvaljujoč njeni molitvi nisem šel v zapor," pove z nasmehom.

Odpravil se je s skupino romarjev, s sestrami in predvsem z nekaj zalogami. "Bil sem zasvojen s konopljo, zato sem moral s seboj vzeti dovolj za pet dni," se šali. "Na avtobusu so bile sestre vse srečne, jaz pa sem bil že zadet. Ko sem prišel v Paray-le-Monial, sem opazil, da so ljudje drugačni. Vsi so bili nasmejani. Tega nisem bil vajen. Mislil sem, da se mi pravzaprav posmehujejo."

Rodrigueja je takoj pritegnilo Najsvetejše, ki je bilo izpostavljeno za sprejem romarjev. "O Najsvetejšem nisem vedel ničesar. Videl sem nekaj okroglega in prek te okrogle stvari sem začutil veliko silo, ki me je klicala, nežnost in ljubezen, ki sta me prevzeli. Ko sem se mu približal, sem začel jokati. Padel sem na kolena in prosil za odpuščanje. Spričo takšne ljubezni in nežnosti se nisem počutil vrednega," se spominja.

Nato je Rodrigue zaslišal notranji glas, ki ga je spodbujal, naj zavrže vse, kar je prinesel s seboj. "In tako sem odvrgel konopljo. Sprva sem mislil, da jo bom lahko prodal fantom, ki so bili tam, na koncu pa sem jo vrgel stran. Od tistega dne nisem več kadil," pripoveduje.

Ta milost mu je omogočila, da je sprejel skrajno odločitev. Od tistega trenutka je Rodrigue hodil od spovednice do spovednice, dolge ure molil pred Najsvetejšim, hodil k maši in napolnjevalo ga je neizmerno veselje.

"V Bondy sem se vrnil ves goreč. Po vsej soseski sem prepeval alelujo. Rekel sem si, da ne bom nikoli več grešil, da bom od tistega trenutka naprej svetnik. Prijateljem sem hotel zaupati svojo skrivnost, pa so mislili, da se mi je zmešalo."

Rodrigue je začutil, da mu njihova družba ne ustreza več. Zato se je odločil, da se oddalji od njih, odplačal je svoje dolgove ter se umaknil iz sveta kriminala, nasilja in drog.

Po zaslugi ene izmed sester je začel obiskovati Šolo človekoljubja in poslanstva v okviru Skupnosti Emanuel. Pri 24 letih je postal vzgojitelj za otroke s posebnimi potrebami.

Danes je 43-letni Rodrigue poročen in ima tri otroke. Zaradi svoje življenjske poti in poklicnih izkušenj je soustanovil združenje "Réseau des deux cités" (Mreža dveh mest). Njegov cilj je združiti ljudi iz različnih okolij – velike podjetnike in ljudi iz prikrajšanih sosesk – in z Božjo pomočjo pomagati stotinam mladih iz predmestij, da povsem spremenijo svoje življenje, kakor je storil tudi sam.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.