Nasveti, da se bomo ob molitvi lažje zbrali

Ste kdaj molili rožni venec ali kako daljšo molitev in ste opazili, da so vaše misli odtavale povsem drugam? To je verjetno težava, s katero se je soočil že vsak kristjan.

Današnji svet, ki vsak trenutek ponuja dostop do zabave, telefonov, televizije, dopisovanja in drugih motenj, je zmanjšal našo zmožnost, da ohranjamo koncentracijo. Čeprav gre za "motnje" našega časa, pa ta težava ni nova. Že odkar obstajamo, nam je težko sedeti pri miru, v tišini in razmišljati. O tem je pisal že sveti Frančišek Saleški in ponudil nekaj uporabnih nasvetov na to temo.

Čeprav je imel ob pisanju v mislih redovnike in svetnike, ti nasveti veljajo tudi za nas.

Začnite prepoznavati, da je Bog vedno prisoten. Poiščite miren kotiček – najboljši prostor je cerkev, a tudi dom je lahko dobra izbira, če vas ne bo nič zmotilo.

Če smo v tišini in nas obkrožajo čudovite stvari, na primer notranjost cerkve, vrt, balkon in pogled v nebo, je to dobro, saj nas lepota spominja na Božjo prisotnost, ki je povsod okoli nas, in na vse, kar je dobrega naredil.

Kjerkoli smo, pa se težko otresemo motenj, zato Frančišek priporoča, da prosimo Boga, naj nam pomaga, da se umirimo in zberemo. Bog je prisoten v srcih svojih otrok ne glede na to, kje se nahajamo. Če prepoznamo njegovo prisotnost, je to ključ do dobre molitve.

Začnite s preprostimi molitvami, ki jih dobro poznate – rožni venec, očenaš, psalmi. Molite jih na glas in se v mislih pridružite vsem velikim svetnikom, ki so vedno molili te molitve.

Povabite svojega angela varuha ali svojega zavetnika, da moli z vami. Kadar smo šibki, je Cerkev močna in delila bo svojo materinsko ljubezen z nami in nam pomagala, da bomo lažje molili.

Ker naj bi z molitvijo razmišljali o Jezusovem življenju in bi mu bili hvaležni in predani, je ključnega pomena, da si v mislih predstavljamo konkretne prizore. Bog nam govori skozi našo domišljijo, zato nam lahko ta pride prav tudi pri molitvi.

Predstavljajmo si na primer, kako je bilo videti morje tistega dne, ko je Gospod hodil po vodi. Predstavljajmo si, da se je sončna svetloba lomila na valovih, predstavljajmo si, kakšen je bil odtenek modre barve v vodi in na nebu, kakšni so bili obrazi učencev …

Če medtem, ko molite na glas, začutite, da si srce želi še več in vas Bog kliče v notranjost, se ne upirajte tej želji. Prenehajte z molitvijo in se poglobite na bolj "osebno raven" molitve, ko ste pripravljeni. Ni pa nujno, da se bo to zgodilo hitro in enostavno.

Ustvarite navado in molite vsak dan. Enkrat na teden ni dovolj. Molitev je naša duhovna hrana, ki bi jo morali "zaužiti" vsak dan, v nasprotnem primeru bomo oslabeli. Frančišek predlaga več kratkih molitev v dnevu.

Ne pozabite, zakaj se trudite. Cilj je, da gremo vase in postajamo boljši. Če vidimo nekaj v Jezusovem življenju, kar nas nagovarja ali nas motivira, je dobro, da poskušamo to prenesti tudi v svoje življenje. Frančišek nam da naslednjo prispodobo: če si molitev predstavljamo kot sprehod po čudovitem vrtu, je smiselno, da odtrgamo cvet ali dva in ju nosimo s seboj.

Človeška duša je polna tega, kar imamo v mislih. Če mislimo na Boga, bomo postajali vedno bolj Božji. Frančišek Saleški uporabi primer otroka, ki posluša svojo mamo in oponaša njen govor. Sčasoma se bo na skrivnosten način naučil govoriti. Če pomislimo na Boga kot na luč našega sveta in razmišljamo o njegovem sijočem zgledu, bomo sčasoma začeli tudi sami sijati.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.