Vlado Kreslin: “Da se v vseh teh letih ustvarjanja nisem nikomur zameril, je skoraj nemogoče”

Vlado Kreslin, prekmurski glasbenik, ki je zaznamoval slovensko glasbeno krajino, je 29. novembra praznoval 70. rojstni dan. Znan po svoji značilni podobi s črnim klobukom in črno kitaro, Kreslin ni le glasbenik, temveč tudi pesnik, ki z besedili nagovarja številne poslušalce. S svojo glasbo je presegel meje ter postal nepogrešljiv glasbenik in se zapisal v zgodovino slovenske glasbe.

"Če bi midva se kdaj srečala," pa sva se res, in to v domačih prekmurskih ravnicah, kjer se čas ustavi in ljudje resnično zaživijo. Tam še slišiš petje ptic in šumenje reke Mure. Na vikendu sva pila kavo in klepetala po prekmursko. Na glavi mu ni manjkal niti črni klobuk. Klobuke je začel nositi, ko se je pridružil Beltinški bandi iz Prekmurja. Pojasnil je, da se ta modni dodatek popolnoma zlije s prekmursko narodno nošo, kar je postalo neločljiv del njegove identitete.

Kreslinove pesmi so že skoraj ponarodele. Poslušajo ga tako mladi kot starejši poslušalci. Tudi danes brez slabe vesti govori in prepeva v prekmurščini. Zanj ni pomembno, ali ga vsi razumejo, saj je prepričan, da ljudje glasbo začutijo, tudi če ne razumejo vsake besede.

Zanimivo in hvalevredno pa je, da je kljub temu, da se je preselil v Ljubljano, še vedno ohranil prekmurskega duha in korenine. Njegove pesmi niso zgolj skladbe; so življenjske zgodbe, ki odsevajo prekmursko pokrajino, tamkajšnje ljudi in bogato kulturno dediščino. Zdi se, da je Kreslin skozi pesmi vtkal delček svojega domačega kraja v vsako zapisano noto.

Srečanje Vlada Kreslina z Beltinško bando ni bilo zgolj naključje, temveč srečanje z živim koščkom prekmurske glasbe. Bratje Kociper, ki so glasbeno pot začeli že med obema svetovnima vojnama v gostilni Kreslinovega dedka v Beltincih, so bili glasbeni mentorji, ki so Kreslinu odprli vrata v bogato glasbeno tradicijo Prekmurja.

Ko sem ga vprašala, kateri verz iz njegovih pesmi mu je najljubši, je odgovoril: "Če imaš več otrok, ti je najbliže in najbolj všeč ravno najmlajši, saj je ta še najbolj nedolžen in svež. Tako je tudi pri pesmih. Ne bom rekel, da sem se starejših pesmi naveličal, samo danes nanje gledam drugače. Pesmi čez leta dozorijo, tako kot zrastejo otroci. Recimo pesem Črna kitara komaj zdaj zveni tako, kot mora." Pesmi so njegovi spomini, ki so ga zaznamovali v vsakem življenjskem obdobju.

Stare pesmi z leti zorijo, rastejo, se vtisnejo v spomin publike, sočasno pa nastajajo nove in sveže pesmi, je med pogovorom razložil Kreslin. "Ko pesem poznaš že 40 let in jo ponovno slišiš na radiu, je popolnoma drugače, kot ko si jo slišal prvič, saj se je v tem času že ogromno zgodilo."

Glasbeno ustvarjanje se z leti ni kaj veliko spremenilo, kot opaža Kreslin, pa se je spremenil čas in s tem tudi publika. "Težko je zares opisati tiste stare čase, saj nimamo tega orodja, s katerim bi lahko govorili, da bi mladi to začutili." Razliko med nekoč in danes vidi tudi v tem, da so ljudje nekoč imeli več potrpljenja. Publika postaja zahtevnejša iz leta v leto.

Beseda je tekla tudi o prehodu iz Prekmurja v Ljubljano. Povedal je, da v vseh teh letih nikoli ni čutil, da bi zaradi tega, od kod prihaja, bil manj vreden ali nezaželen. Ohranil je trdno prepričanje, da vrednost človeka ni odvisna od tega, od kod prihaja, ampak od tega, kar nosi v srcu. "Rade Šerbedžija je v enem filmu lepo rekel: 'Vse velike reke pridejo iz province.' In tega se še danes držim."

Vlado je svojo "majhnost" vedno jemal kot veliko prednost. "Če si bil iz province, si moral narediti nekaj več, da si prišel na višjo stopnjo. Večina tistih je nato iz sebe resnično naredila nekaj posebnega." Izpostavil je, da je velik privilegij, čeravno bolj kratkotrajen in navidezen, če odraščaš v Ljubljani, tako kot je za Prekmurce prednost, če odraščajo v Murski Soboti. Globoko je prepričan, da vrednost izvora ni odvisna od velikosti kraja, ampak od bogastva izkušenj, ki jih človek pridobi v domačem okolju.

Da pa je svojo prekmursko zgodbo popeljal resnično daleč, je jasno že, če na hitro ošinemo njegovo glasbeno pot. Leta 1969 je s prijatelji ustanovil prvo skupino, Apollo, in v 70. letih sodeloval v različnih skupinah. Leta 1983 se je pridružil skupini Martin Krpan, ki je delovala do leta 1991, nato so nastali Mali bogovi. V tem času se je pridružil tudi Beltinški bandi.

Leta 1991 je izdal CD Namesto koga roža cveti, ki je prinesel veliko uspešnico. Istega leta je izšla tudi dvojna pesniška zbirka Vlada Kreslina in Zorana Predina: Namesto koga roža cveti/Sonček je in ti si skuštrana. Zbirka je postala znana po tem, da je bila najbolj kradena knjiga na Slovenskem knjižnem sejmu. Sledile so še mnoge: zgoščenke in pesniške zbirke. V svoji bogati karieri je sodeloval s številnimi slovenskimi in tujimi glasbeniki in nastopil na premnogih domačih in tujih odrih.

V času, ko je Kreslin začel ustvarjati, ni bilo še niti mobilnih telefonov. Danes je drugače in na spletu se hitro znajdejo tako pozitivni kot negativni komentarji. Kreslin pravi, da jih ne prebira. Pomembno mu je namreč, da ohranja živ stik s publiko in nabira osebne izkušnje, ki jih deli prek glasbe. "Da se v vseh teh letih ustvarjanja nisem nikomur zameril, je skoraj nemogoče. Po mojem mnenju pa tudi nisem zanimiv 'material' za takšne stvari. Pa vendar, kot pravijo, imamo v sebi dva psa, enega za ljubezen, drugega za sovraštvo. Od nas pa je odvisno, katerega hranimo."

Vladu je bila glasba blizu že od malega. Mama je pela v zborih, oče pa je s črno kitaro igral v bendu. Kaj kmalu se je črne kitare dotaknil še Vlado. Več kot deset let pa so vsi skupaj igrali pri Beltinški bandi. "Jaz bi temu rekel kar glasbeno sožitje."

Danes še vedno črpa veliko zagona in motivacije za ustvarjanje iz teh dragocenih glasbenih izkušenj. S svojo karizmo je ljudsko glasbo približal mlajšim generacijam in poskrbel za širšo prepoznavnost prekmurskega narečja.

Na koncu najinega pogovora sem Vlada vprašala, na kaj je najbolj ponosen, ko se ozre nazaj. Njegov odgovor je bil ganljiv in preprost: "Najbole sem ponosen, ko moj otrok naredi kakšo plemenito stvar."

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.