Mladi par, ki ga je združila ljubezen do konj: “Pri naju bo vedno prostor zanje”

Ana Pekovec in Aljaž Likar sta mlad in prikupen par iz Bohinja. Poleg njune ljubezni ju združuje še ena – ljubezen do konj. Lani sta s pomočjo družine in prijateljev prenovila star hlev, da zdaj lahko v njem uživajo kobila Tilda, žrebiček Lenny in kastrat Arap. "Za naju ni stvari, ki bi naju bolj veselila kot čas, ki ga preživiva skupaj s konji."

Tudi zato se bosta danes z veseljem spet udeležila tradicionalnega blagoslova konj, ki na štefanovo potekajo po vsej Sloveniji.

Ljubezen do konj se je pri obeh razvila že zelo zgodaj. Aljaž je pri šestih letih dobil prvega ponija, ki mu je bilo ime Miško. Z njim je hodil na tekmovanja v spretnostnih igrah v Žiri, Dolenjo vas, Slap ob Idrijci in še bi lahko naštevali. "Oče je bil pobudnik, da sem se udeležil vseh tekmovanj. Spominjam se, ko sva šla prvič na tekmo. Jaz sem jahal, oče pa me je spremljal na kolesu, iz Bače pri Modreju pa vse do Žirov," je povedal Aljaž.

Ana pa se je s konji začela ukvarjati pri 14 letih. Hodila je v jahalno šolo, kjer se je naučila osnov jahanja, nato pa je začela delati na vaškem ranču in tam pridobila še več izkušenj. Ranč je bil njen drugi dom, saj je tam preživela vsako poletje.

Konje je imel tudi njen oče. Za 18. rojstni dan ji je podaril svojega konja – lipicanca Nerona. Konj se je kmalu zatem poškodoval. "Ker nisem imela dovolj finančnih sredstev, da bi mu nudila pomoč, sem ga prodala v Anglijo. Neron zdaj uživa pri zelo prijazni in skrbni lastnici, ki z njim tudi tekmuje in zmaguje. Upam, da ga bom uspela kmalu obiskati," pravi Ana.

Ana in Aljaž sta skupaj opravljala počitniško delo na ranču. Veliko časa sta preživela skupaj in to ju je združilo.

"Definitivno so bili konji in ranč tista točka, zaradi katere sva se spoznala. Jaz sem tam opravljala poletno delo letos že deseto leto, Aljaž pa tretje. Zelo hitro sva se ujela in postala dobra prijatelja."

Aljaž pripoveduje: "Delo na ranču je včasih zelo naporno in se konča pozno zvečer. Večere sva preživela v družbi in to naju je zelo zbližalo. Tisti moment sva imela drug drugega in ugotovila sva, da nama to odgovarja. Jaz sicer prihajam s Primorske, ampak sem si Bohinj vedno predstavljal kot dom. Zdaj sem zelo vesel, da lahko tukaj živim."

Aljaž: Občutek, ko si na konju, je svoboden. Vse zunanje skrbi odmisliš in si v tistem trenutku v svojem svetu. Za naju ni stvari, ki bi naju bolj veselila kot čas, ki ga preživiva skupaj s konji.

Ana: Rada greva tudi na kakšne daljše ture. Najlepša do zdaj se mi je zdela pot iz Bohinja prek smučišča Kobla, čez Baško sedlo na primorsko do Mosta na Soči.

Skupaj največ prejahata v spomladanskem in jesenskem času. Med poletjem sta kot vodiča na ranču imela vsak svojo skupino in posledično za skupne ture ni bilo časa. Z letošnjim letom sta se tudi oba zaposlila, Ana poleg dela v vrtcu izredno študira predšolsko vzgojo, Aljaž pa se v službo vozi zelo daleč, tako da jima svetli del dneva ni najbolj namenjen.

Ana: Zimskemu času rečeva kar mrtva sezona. Konje peljeva na pašnike, midva pa energijo hraniva za pomlad.

Danes goduje sv. Štefan, zavetnik kamnosekov, priprošnjik pri glavobolih in zaščitnik konj. Na Štefanovo zato v mnogih župnijah blagoslavljajo konje. Tudi Ana in Aljaž bosta svoje konje peljala na tradicionalen blagoslov v Srednjo vas v Bohinju.

Ana: Za ljubitelje konj je to najpomembnejši praznik v letu, saj počastimo našega zavetnika sv. Štefana. Obenem pa je to odlična priložnost, da se konjarji naberemo skupaj in malo družimo.

Aljaž: Na blagoslov greva vsako leto, ne glede na vreme.

Lani julija sta začela prenavljati star hlev, ki je bil prvotno namenjen kravam. "Veliko stvari sva naredila sama, ampak brez pomoči družine in prijateljev ne bi bilo narejeno tako, kakor je," je povedala Ana.

Poleg treh konjev imata tudi psičko Ivy, ki jo vsakič, ko gresta jahat, vzameta s sabo. "Obožuje konje in je najbolj vesela, ko gre lahko zraven. Da pa 'kmetija' ni prazna, ko gremo vsi od doma, hišo pazijo trije mucki – Igi, Ozi in Mare," je v smehu sklenila Ana.

Prispevek je bil najprej objavljen na druzina.si.