Naredi vse, kar moreš, ostalo prepusti Božjim rokam

V Moških skrivnostih gostimo harmonikarskega virtuoza Marka Hatlaka. Glasba ga je popeljala po številnih koncih sveta. Tudi v Nemčijo, kjer se je še kot najstnik, vržen v družbo muziciranju povsem posvečenih kolegov, moral znajti, kot je vedel in znal. Ta izkušnja ga je utrdila in okrepila, da se v življenju zna spoprijemati tudi s kritičnimi trenutki.

Služba, žena, hčerki, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Najbolje je, da se čim prej lotim dela. Da tako čim prej pridem do počitka, če ga kaj ostane. Življenje je kar intenzivno. Zelo sem vesel, da spet lahko ustvarjam s polno paro. Glasba je postala moj poklic. Ne gre le za vajo in nov repertoar. Treba je ohranjati stike, organizirati veliko stvari, snemam, aranžiram, pišem. Brez veselja pri delu to nima smisla. Glasba je v osnovi namenjena sproščanju in uživanju. To poskušam udejanjiti.

Kako razvajate svojo ženo?
Prisluhnem ji, vprašam jo, kaj si želi ona. Živeti z mano včasih ni tako enostavno. Moje življenje sestavlja tisoč detajlov. Sem nemiren človek, ki ne zna počivati več kot dan ali dva. Moja žena je čudovita, ker to sprejema, obenem pa brez nje ne bi bilo uspehov.

O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Doma precej kuham in vrtnarim. V nasprotju s srednješolskimi leti, ki so bila zelo spontana, imam stvari rad urejene. Všeč mi je, da se zbudim v lepem okolju. Podobno kot pri skladbah. Ko jo začneš delati, je vsa podrta in kaotična, nato jo začneš čistiti in iščeš neko popolno obliko. Ta vidik vnašam tudi drugam.

Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Jekleni konjiček! Imam dva na dveh kolesih. Obseden sem z BMW-ji. Imel bi jih tudi deset. A spoznal sem, da se lahko vozim le z enim hkrati. :) Vožnja z motorjem mi odnese misli, predstavlja mi veliko svobodo, zlitje z okoljem, vonjem gozdov. Odpeljem se do morja, do kakega jezera. Žena mi tega nikoli ne očita. V času pred otrokoma sva potovala tudi skupaj. Po Italiji sva na primer prepotovala 4.500 kilometrov.

Rad hodim v hribe, obožujem fotografiranje in vodo. S kajakom odveslam malo stran od obale in meditiram. Rad se ukvarjam z lesom, kamnom. Občudujem arhitekturo, kiparstvo. Iščem harmonično življenje – od zemlje in znoja do opere. Nekaj tako za intelekt in dušo kot za telo.

Za Radio Ognjišče ste spregovorili o izkušnjah, ki vam jih je prinesla glasba, in veri. Kako živite svojo duhovnost?
Zadnje čase me ta del življenja vse bolj zanima. Materialna sredstva se seštevajo in odštevajo. Njihov namen je preprost. Ko pa se sprašuješ o življenju in minljivosti, ti pride marsikaj na misel. Ko igram ljudem, nastane nekaj nevidnega. Nekateri ljudje zajočejo. Glasba je ena najmočnejših oblik usmerjanja energije. Ko doživljaš take lepe izkušnje, razmišljaš o duhovni plati življenja. Zakaj te glasba spravi v jok, zakaj dvigne dlake?

Bernarda Fink me je naučila tole: Vse moraš narediti, ostalo pa položiti v Božje roke. Včasih se zdi, da je življenje kot vnaprej posnet CD, kot pot, ki te pelje brez tvojega vpliva. Pred 20 leti si nisem upal predstavljati, da se mi bodo zgodile tako lepe stvari. Greš do svoje meje in potem si nimaš česa očitati.

"Očetovstvo me izpolnjuje, ker …?"
Dobro vzgajati je težka šola. Preizkušnja vztrajnosti. Bitju, ki ga najbolj ljubiš, moraš postaviti meje. Ne moreš biti le njegov prijatelj. Dekleti tudi mene učita načelnosti. Po drugi strani pa sem bil včasih veliko bolj strog. Zdaj spoznavam, da lahko otroku sugeriraš stvari do neke mere, potem pa moraš spoštovati tudi njegovo voljo. Ko zajaham motor, se peljem, kamor želim. V otroka pa nekaj položiš, nato pa ga pustiti, da se tudi izrazi, in ga hkrati pomiriti, če je treba.

Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
Primanjkuje sočutja. Primanjkuje tudi sprejemanja drugačnosti. Zakaj bi vsi morali živeti po enakih principih? Gojiti zahodni materialni konstrukt? Zakaj bi vsi morali imeti isto religijo? Pri različnih narodih, verah, kulturah je lepo to, da ti dajejo vpogled v različne zgodovinske okvirje. Pogrešam širino. Želim si tudi, da bi si ljudje bolj želeli najboljšo različico sebe. Učiš se do konca življenja. Težko ga do konca razumeš, lahko pa ga poskušaš čim bolj.

Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Ena največjih izkušenj je bil moj odhod v Nemčijo. Pri nas nismo imeli akademskega oddelka za harmoniko, zato sem se sam odpeljal 1000 kilometrov stran. Urediti sem si moral prioritete, delovne navade, si kaj oprati, se motivirati, pametno je bilo treba ravnati z denarjem. To me je najbolj utrdilo, dalo hrbtenico. Ko sem nato kam potoval, sem se vedno lažje znašel.

Druga stvar je bilo srečanje z mojim profesorjem, ki me je "pribil na križ". Dolgo nisem vedel, kaj počne. Naposled sem dojel, da me hoče spraviti čez moje meje. Te so mnogokrat veliko višje, kot mislimo sami. Odnehamo pri prvih ovirah. Ko to ozavestiš, prideš do novih ravni dojemanja življenja. Srečen si, če imaš nekoga, ki ti tako pomaga odkriti sebe. Zdaj sva s Stefanom Hussongom, najboljšim harmonikarjem na svetu, odlična prijatelja.

S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Z glasbo in ob družini. Zdi se mi, da imam na odru še največ miru. Včasih pa je bil to največji stres. Na odru me nihče ne pokliče ali zmoti. Tam sem sam z mislimi in toni. S hčerkama pa je … zelo divje in zelo lepo. :)