Naučite se krmariti med dobrimi in slabimi motnjami

Obstajajo različne vrste motenj. Obstajajo raztreseni ljudje, ki izgubijo ključe, očala, parkirni listek in karkoli drugega, kar jim gre čez dan skozi roke.

Poznamo pa tudi tiste raztresene ljudi, ki pozabijo na sestanke, pridejo na dogovorjeno srečanje dan prej ali dan pozneje, ugotovijo, da jih vsi čakajo …To je zares nadležno! Toda svojega raztresenega otroka, prijatelja ali zakonca raje ne sodimo prestrogo.

Veliki Blaise Pascal je kritičen do nezmožnosti, da bi živeli v globinah lastne duše, ki nas vedno znova vodi zunaj nas samih. "Spoznal sem, da je vzrok, da so ljudje nesrečni, en sam: da ne znajo mirno sedeti v svoji sobi," piše v svojih Mislih (št. 139). Izmišljamo si motnje, da bi se izognili poglobljenemu premišljevanju in soočanju s svetom duše.

Torej so motnje, ki jih pri sebi obsojamo ali pa nas pri drugih motijo, do neke mere posledica preveč površnega življenja. Kar slišimo z enim ušesom, gre skozi drugo ven. Nič ne ostane vtisnjeno v nas, nič se ne dotakne našega spomina ali ukorenini v naše srce.

Vsak nov predmet zanimanja prežene prejšnjega, ne da bi v nas vzbudil pravo pozornost. Kadar je to vzrok naše motnje, potem bi morali sprejeti Pascalovo kritiko, ki nas vabi, da priznamo: če je naša motnja škodljiva, je to zaradi površnosti, ki jo izraža.

Platon pa pripoveduje znamenito anekdoto o učenjaku Talesu. Zatopljen v svoje globoke misli in premišljevanje o zvezdah je pozabil gledati, kam gre, in se je znašel na dnu vodnjaka (Teetet, 172c–177b). Niso vse naše motnje posledica površnosti: lahko razodevajo tudi bogato in navzoče notranje življenje, ki pogosto tekmuje z vsakdanjim.

Naša pozabljivost, naša okornost in naše zmote v tem primeru izražajo napetost, ki obstaja v vsakem izmed nas med klicem notranjega življenja in nujnimi potrebami sedanjega trenutka. Raztreseni ljudje so lahko tudi dragoceni prijatelji, ki vse stvari nenehno premlevajo v svojem srcu.

Zato se proti svoji nagnjenosti, da izgubimo ključe ali pozabimo kodo za odpiranje vrat svojega doma, ne bi smeli boriti zgolj s seznami opravil. Lahko jo premagamo tako, da spoštujemo svoje notranje življenje, mu damo dovolj prostora in se naučimo, kako "mirno sedeti v svoji sobi".

Manj stvari bo zmotilo našo pozornost, če bomo ustvarili prehod med površjem svojega življenja in njegovimi globinami.

In če se naše vztrajne in moteče misli vrnejo med molitvijo, če se nedeljski jedilnik ali ponedeljkov dnevni red sestankov postavi med nas in skrivnosti rožnega venca, izkoristimo to, da tudi tem mislim podelimo zadostno veljavo.

Bog ljubi in pozna vse, kar smo, in želi biti pri vsem navzoč. Ni mu vseeno za naše gospodinjske ali finančne skrbi. Tudi sam je imel mamo, ki ga je morala nahraniti!

Sprejmimo, da se tudi On naseli v naših skrbeh. Ne odganjajmo jih kot motenj. Raje izkoristimo priložnost in jih iskreno predstavimo Bogu.

Tako se bodo verjetno nehale pojavljati v obliki motenj, ki ovirajo naše vsakdanje življenje. Vsi tisti, ki nam vedno pomagate iskati ključe, se nam boste z veseljem zahvalili!

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.