Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Ko se spomnimo, kako so nas starši opozarjali pri sveti maši, se najbrž vsak od nas lahko spomni besed: "Tiho bodi in poslušaj! Tiho bodi in glej naprej!" In smo postali opazovalci maše. Po maši pa komentiramo, kako zadovoljni smo bili s predstavo. "Današnja pridiga je bila pa tako dolgočasna." "Od današnje maše sem pa res nekaj odnesla." Ker ne razumemo.
Ko v velikonočnem času slišimo, da je bil Jezus pravo pashalno jagnje – kaj to pomeni? Kaj sploh je pashalno jagnje?
Dva tedna pred pasho, največjim judovskim praznikom, je vsaka družina v svoj dom sprejela jagnje. En namen je bil, da so to jagnje čuvali, da se mu kaj ne zgodi, ker je bilo za darovanje primerno le jagnje brez napake. Bil pa je še en razlog. To je, da so to jagnje vzljubili. Da so ga imeli radi. Žrtvovali so nekaj, kar so imeli radi.
Si predstavljate juda, ki bi hodil od pashe in rekel: "Eh, od letošnje pashalne daritve pa nisem nič odnesel." Ne moreš pričakovati, da nekaj dobiš. Od tebe se pričakuje, da nekaj daš. Kaj pa darujemo mi? Kaj darujemo kristjani? Odgovor je jasen: Jezusa. Pravo pashalno jagnje.
Arški župnik Janez Marija Vianej je dejal: "Vsa dobra dela na svetu skupaj ne bi bila nič v primerjavi z eno samo sveto mašo, ker so vsa ta dela človeška, medtem ko je sveta maša delo samega Boga."
Če nas Jezus s svojo daritvijo ni odrešil pred grozno in trajno smrtjo, je bilo njegovo trpljenje le grotesken, strašljiv in predvsem nepotreben teater. Rešil nas je! Ne samo da nas je odrešil večne smrti – kar bi seveda povsem zadoščalo! – z evharistijo postanemo deležni njegovega, Božjega življenja. Čeprav smo mi tisti, ki moramo nekaj darovati, nam Bog v svoji dobroti daje toliko več – daje nam samega sebe. Evharistija nas uči, kaj je pot do prave sreče – biti zedinjen z Njim.
Vsaka mašna daritev je priložnost, da se srečamo z njim, da prejmemo Jezusa v svoje srce. V mislih mi odzvanjajo besede deklice, ki je šla k prvemu svetemu obhajilu: "Mamica, kadar gremo k obhajilu, moramo reči Jezusu: 'Povečaj moje srce.'"
Naj ob tem odmeva moja prošnja: Jezus, povečaj mi srce. Povečaj ga vsem nam.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
