V mesecu oktobru, ki je med drugim tudi misijonski mesec, sem se pogovarjala s štirimi mladimi prostovoljci, ki so se letos odpravili na štiri strani sveta, da bi pomagali in razveseljevali otroke in ostale prebivalce tamkajšnjih misijonskih krajev. Vsi štirje so bili del odprav POTA, programa mladinskega misijonskega prostovoljstva, ki je del Katoliške mladine.
Neža se je odpravila v Kazahstan, Eva v Ukrajino, Tadej v Argentino, Jana pa na Madagaskar. Vsem štirim sem zastavila dve vprašanji, in sicer:
Mi lahko opišeš spomin ali dogodek s svoje POTA izkušnje, ki se te je še posebej dotaknil?
Zakaj je lepo biti mlada prostovoljka/prostovoljec oziroma misijonarka/misijonar?
Neža, POTA Kazahstan: "Najboljše plačilo je objem otrok"
Neža Bratina je 18-letno dekle, ki je na Božji klic odgovorilo z "ja". Rada ima otroke, v prostem času kvačka, ena njenih najboljših lastnosti pa je, da je pripravljena pomagati in poslušati ljudi. Ravno zato se je letos odpravila na POTA odpravo v Kazahstan.
1. Najbolj se me je dotaknil trenutek, ko sem bila na srečanju mladih. Tisti večer je blizu mene sedelo mlado dekle, videla sem jo, kako je v roki vneto držala rožni venec. Čutila sem, kako močno je povezana z Bogom v molitvi, kot da je v stiski. V tistem trenutku sem spoznala, da to manjka v mojem življenju, molitev.
Tako sem v roke vzela rožni venec in začela moliti cel rožni venec. Takrat sem prvič molitev namenila za uspešno zvezo s svojim fantom, da bi naju Bog vodil in varoval. Ko ponovno razmišljam za nazaj, vem, da je Bog uporabil tisto dekle, da je prek nje spregovoril z mano. Spoznala sem, da mi je zadnja tri leta v življenju manjkala molitev, kar mi je misijon pripeljal nazaj.
2. Bog vsakega od nas kliče, da postanemo misijonarji, doma ali širom po svetu. Biti nekdo, ki ga je Bog poslal, uporabil, da bi pomagal drugim, zato se mi zdi lepo biti mlada misijonarka, da izkoristim ta Božji klic. Ker vem, da sem bila z razlogom položena na ta svet, med drugim pa sem našla svoje poslanstvo.
Prav tako pa je lepo videti sledi, ki si jih pustil za sabo na ljudeh, delih, krajih. Najboljše plačilo pri vsem tem pa je objem otrok, ki sem jih spoznala, in njihovi sladki nasmehi, ki so mi ogreli srce. Lepo je biti misijonarka, ker sem poleg tega, da sem pomagala drugim, zelo veliko pomagala tudi sebi.
Eva, POTA Ukrajina: "Skupaj smo bili v tem in takrat je bilo to dovolj"
Eva Cemič je 24-letna študentka. Pravi, da jo od vseh aktivnosti najbolj osrečujejo tiste, kjer dela z ljudmi. Sama se je v okviru programa POTA odpravila v Ukrajino.
1. Prvi teden misijona smo z ekipo izvajali oratorij v vasi, kjer sicer bivajo tudi sestre. Ker so nanj prišli tudi otroci iz oddaljenih krajev, so pri sestrah prespali. Ob večerih smo se zbrali na terasi, kjer smo pili čaj in jedli piškote, se igrali razne igrice ... Za zaključek dneva pa smo vedno še kaj zmolili. Tako je ena od sester otroke vprašala za namen molitve. Naenkrat je med vsemi zavladala tišina (katere ostrino bi lahko rezal z nožem), otroška igrivost je naenkrat izginila z obrazov in nekdo od otrok je zaskrbljeno dejal: "Za mir v naši Ukrajini."
Tega trenutka se do potankosti spomnim še danes. Koža se mi je naježila ob tišini, ki je ob tem nastala. Takrat sem prvič zares začutila vpliv stanja v njihovi državi na te otroke. Spomnim se občutka nemoči, ki me je ob tem spremljal. Spomnim se tudi, da je bila to ena izmed bolj iskrenih molitev mojega življenja. Kljub vsem neprijetnim občutkom, ki so me ob tem preletavali, smo tisti trenutek imeli drug drugega. Skupaj smo bili v tem in takrat je bilo to dovolj.
2. Zase pravim, da sem srečka, ker sem se rodila v državi, kjer je mir skoraj povsem samoumeven, kjer je zdravstveni in šolski sistem dostopen vsem, kjer imam streho nad glavo in lakote ne poznam.
Kot najstnica sem kmalu ugotovila, da svet ni pravičen in da povsod ni tako lepo, kot v našem "rajskem balončku". To se mi je zdelo nadvse krivično. Takrat sem začutila dolžnost, da "pomagam" tistim, katerim takšna sreča ni bila naklonjena. Tako sem leta 2019 odšla na svoj prvi misijon. Seznam, zakaj je lepo biti mlada misijonarka, je neskončen. Lepota prepostosti je zagotovo eno ljubših spoznanj, do katerega se vedno znova vračam.
Ko sem tam, sem zares prisotna. To doma, kjer je tempo življenja res hiter, precej redkeje doživim. Velikokrat opazim, kako se mi glava napolni z res nerelevantnimi prepričanji, skrbmi, mislimi. Tako hitro pozabim na glavni smisel. To se mi na misijonu ne zgodi. Tam točno vem, kaj je moja naloga, h kateri stremim in za katero se oziram. Tam sta smisel in stik s seboj povsem jasna. Naenkrat ni pomembno nič več drugega.
Fotografija je last Eve Cemič.
Tadej, POTA Argentina: "Želim biti prostovoljec in dobrovoljec"
Tadej Javornik je študent prava, v tujini je pred tem študiral petje. Letos se je odpravil v Argentino, kjer je v sodelovanju z argentinskimi Slovenci potekal projekt POTA Argentina.
1. Poleti sem se s skupino odpravil na misijon v Argentino (Buenos Aires in Eldorado). Največja preizkušnja je bilo sporazumevanje, saj osebno ne govorim špansko. Je pa prav to privedlo do najbolj prisrčnega spomina. Nekega popoldneva smo se z otroki igrali na igrišču. Do mene je prišlo malo dekletce in mi začelo navdušeno pripovedovati in se pogovarjati.
Ker sem znal odgovoriti le "si" in "no entiendo" (ne razumem), je na vsak način poskušala dopovedati še z drugimi besedami, pa rokami, vendar ni in ni šlo. Po trenutku ali dveh se je zazrla v moje oči, se nasmehnila in me preprosto objela. No, potem sva se oba le smejala, srečna zajokala in se spet igrala.
2. Rekel bi, da želim biti prostovoljec in dobrovoljec. Prostovoljec zato, ker se najlepših trenutkov ne da kupiti, pač pa so nam podarjeni od Boga in bližnjega. Dobrovoljec pa zato, ker je Evangelij veselo oznanilo. Menim, da je veselje v Kristusu in Ljubezen do življenja radost, prav tako pa močno orožje, ko se je treba spopasti s preizkušnjami in skušnjavami vsakdana.
POTA
Jana, POTA Madagaskar: "Tam sem res čutila Njegovo prisotnost"
Jana Tisovic je 23-letna sveže diplomirana medicinska sestra in skavtska voditeljica v stegu Novo mesto 2. Letos poleti je bila prostovoljno na Madagaskarju, kjer so s skupino organizirali oratorije za otroke.
1. Težko je izbrati enega, saj smo v petih tednih na Madagaskarju doživeli veliko dogodkov, ki so se nas dotaknili. Eden lepših trenutkov, ki ga bom imela za zmeraj v spominu, je sv. maša v Akamasoi, čisto na začetku našega projekta, ki jo je vodil Peter Opeka. Nabralo se je okrog šest tisoč ljudi, med katerimi je bilo tudi veliko mladih. Sv. maša je trajala tri ure in je bila ena najbolj čustvenih in navdihujočih sv. maš, ki sem jih doživela do sedaj.
Bila je polna glasnega petja, plesa, ploskanja v različnih ritmih in slavljenja Boga, ki je res približano tamkajšnji kulturi in ljudem. Najbolj se me je dotaknilo videti toliko ljudi, ki so izžarevali ljubezen in vero, tam sem res čutila Njegovo prisotnost in dobila potrditev, da je bila moja odločitev o prostovoljstvu pravilna.
Fotografija je last Jane Tisovic.
2. Prostovoljstvo je širjenje veselja med ljudmi, pomoč tistim, ki to potrebujejo. Mislim, da je prostovoljstvo ena boljših popotnic za življenje, nauči te ljubiti in sprejeti bližnjega. Za prostovoljstvo res ne potrebuješ veliko, samo svoj čas in ljubezen do ljudi. Kaj je prostovoljstvo, res lepo opisuje skavtska molitev popotnic in popotnikov, ki gre takole:
"Gospod, uči me velikodušnosti, da ti bom služil/a, kakor zaslužiš, da bom dajal/a, ne da bi štel/a, da se bom bojeval/a, ne da bi mislil/a na rane, da bom delal/a, ne da bi iskal/a počitka, da se bom žrtvoval/a, ne da bi pričakoval/a druge hvale kakor zavest, da vršim Tvojo voljo. Amen.'' Biti prostovoljec je nekaj najlepšega in ti daje moči za naprej.
